Page 676 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 676
ostojna uporaba besede »beseda« kot samostalnika v človekovi komunikaciji
zahteva neko dopolnilo oziroma razširitev, da bi lahko izrazili dogajanje. Besede
namreč moramo govoriti, šele takrat lahko nastane govor ali govorica, ki jo v
najosnovnejši obliki zamenjujemo tudi z izrazom jezik. Etimološki izvor besede
govor, govorica v slovenskem jeziku prav tako izhaja iz praslovanske govor'ь, ki je
izpeljanka iz indoevropskega korena »guou-«, kar pomeni klicati, vpiti; v stari visoki
nemščini gikewen pomeni klicati, imenovati. Tudi izraz »govor, govorica« predstavlja
poimenovanje dejanja ene osebe do druge, dogajanja med dvema osebama in je torej
izraz odnosa, dialoškosti.
V stari zavezi se koren besede govor* pojavi 2621-krat, medtem ko se 26-krat pojavi
koren za govorico (govoric*). Sprva je z govorico poimenovan jezik, ki ga je poznala
vsa zemlja – vsak človek, že v prvi Mojzesovi knjigi: »Vsa zemlja je imela en sam
jezik in isto govorico« (1 Mz 11,1). To pomeni, vsi ljudje, vsak človek na zemlji je
poznal isto govorico, in sicer človeško govorico, v kateri je bila človeku zaradi njegove
svobodne volje odprta pot, da si ustvari zemljo »po svoji podobi«. »Glej, eno ljudstvo
so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več
zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili« (1 Mz 11,6). V to stanje je posegel Bog
s svojo govorico: »Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo
več razumeli govorice drug drugega!« (1 Mz 11,7). Tako je v »babilonski zmešnjavi
jezikov« po tem, ko je človek jedel od »drevesa dobrega in hudega« (1 Mz 3,6), nastala
največja katastrofa za človeka: Bog je pomešal človekovo govorico (jezike), tako da je
govorjenje postalo brez pomena in smisla, brez možnosti vzpostavitve dialoga.
Odslej človek ni več razumel govorice drugega človeka, njegova komunikacija je
bila otežena. Tudi izraz sam je v nadaljnjem pojavljanju dobil prizvok grešnega,
negativnega v človeku: »Ne raznašaj lažnive govorice; ne podajaj roke krivičniku,
da bi krivo pričeval!« (2 Mz 23,1). Vendar že prerok Jeremija poziva človeka, naj
se ne ustraši negativnega ob besedi govorica, saj je to le izraz človeškega, pri čemer
dopušča poseg božjega, ko računa na dobro v človekovem srcu: »Vaše srce naj
se ne plaši, ne bojte se, ko se govorica širi po deželi; eno leto kroži ta govorica,
naslednje leto druga govorica. Nasilje je v deželi in vladar je proti vladarju« (Jer
51,46). »Izprašaj svojega prijatelja! Kajti pogosto gre za obrekovanje. Ne zaupaj vsaki
govorici!« (Sir 19,15). Človek je po padcu v greh zaznamovan v govorici, kar se kaže
v dialogu in v medčloveških odnosih.
Vendar možnost človekovega dialoga v horizontali in v vertikali ni dokončno
onemogočena. Kmalu na začetku Nove zaveze se beseda »govorica« pojavi v
676
zahteva neko dopolnilo oziroma razširitev, da bi lahko izrazili dogajanje. Besede
namreč moramo govoriti, šele takrat lahko nastane govor ali govorica, ki jo v
najosnovnejši obliki zamenjujemo tudi z izrazom jezik. Etimološki izvor besede
govor, govorica v slovenskem jeziku prav tako izhaja iz praslovanske govor'ь, ki je
izpeljanka iz indoevropskega korena »guou-«, kar pomeni klicati, vpiti; v stari visoki
nemščini gikewen pomeni klicati, imenovati. Tudi izraz »govor, govorica« predstavlja
poimenovanje dejanja ene osebe do druge, dogajanja med dvema osebama in je torej
izraz odnosa, dialoškosti.
V stari zavezi se koren besede govor* pojavi 2621-krat, medtem ko se 26-krat pojavi
koren za govorico (govoric*). Sprva je z govorico poimenovan jezik, ki ga je poznala
vsa zemlja – vsak človek, že v prvi Mojzesovi knjigi: »Vsa zemlja je imela en sam
jezik in isto govorico« (1 Mz 11,1). To pomeni, vsi ljudje, vsak človek na zemlji je
poznal isto govorico, in sicer človeško govorico, v kateri je bila človeku zaradi njegove
svobodne volje odprta pot, da si ustvari zemljo »po svoji podobi«. »Glej, eno ljudstvo
so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več
zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili« (1 Mz 11,6). V to stanje je posegel Bog
s svojo govorico: »Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo
več razumeli govorice drug drugega!« (1 Mz 11,7). Tako je v »babilonski zmešnjavi
jezikov« po tem, ko je človek jedel od »drevesa dobrega in hudega« (1 Mz 3,6), nastala
največja katastrofa za človeka: Bog je pomešal človekovo govorico (jezike), tako da je
govorjenje postalo brez pomena in smisla, brez možnosti vzpostavitve dialoga.
Odslej človek ni več razumel govorice drugega človeka, njegova komunikacija je
bila otežena. Tudi izraz sam je v nadaljnjem pojavljanju dobil prizvok grešnega,
negativnega v človeku: »Ne raznašaj lažnive govorice; ne podajaj roke krivičniku,
da bi krivo pričeval!« (2 Mz 23,1). Vendar že prerok Jeremija poziva človeka, naj
se ne ustraši negativnega ob besedi govorica, saj je to le izraz človeškega, pri čemer
dopušča poseg božjega, ko računa na dobro v človekovem srcu: »Vaše srce naj
se ne plaši, ne bojte se, ko se govorica širi po deželi; eno leto kroži ta govorica,
naslednje leto druga govorica. Nasilje je v deželi in vladar je proti vladarju« (Jer
51,46). »Izprašaj svojega prijatelja! Kajti pogosto gre za obrekovanje. Ne zaupaj vsaki
govorici!« (Sir 19,15). Človek je po padcu v greh zaznamovan v govorici, kar se kaže
v dialogu in v medčloveških odnosih.
Vendar možnost človekovega dialoga v horizontali in v vertikali ni dokončno
onemogočena. Kmalu na začetku Nove zaveze se beseda »govorica« pojavi v
676
