Page 674 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 674
atne asociacije, ki so že vsebovane v povedi. Odvisno od naglasa, melodije glasu,
govornikovih kretenj, izbrani vzorec pove, da je Bog vendar v svoji vsemogočnosti
tudi »zame vsemogočen«. Še jasneje je to razvidno pri stavku »Bog je oče«, ker je
mogoče izraziti (performativno) stavek v obliki »Bog je moj Oče«. Slednje potrjuje
v prepričanju, da je človek simbolno bitje, saj vsak posameznik v točno določenem
času in prostoru na svoj način sprejema sporočilo, ki mu je bilo posredovano s
pomočjo govorice: sprejema resnico o Bogu.
Tu dobi izraznost neverjetno moč nad posameznikom, ker mu omogoča, da Boga
neposredno vključi v svoje osebno življenje. Zveza med človekovim vedenjskim
modelom in abstraktno resnico postane odločujoči dejavnik v odnosu Bog – človek.
Tudi v takšnih situacijah se človek »odpre« za več, ki je v njem. Teološka govorica
tukaj doseže svojo vlogo »v službi človeka«. Pod tem vidikom tudi teologija postaja
praktična, eksperimentalna znanost. »Beseda se je učlovečila« pomeni, da je tudi
teologija prešla preko rubikona izvenčloveške samozadostnosti v svet ortopraksije in
tako samo sebe obogatila.89 Človeka znova postavi v odnos, in to ne samo v odnos,
v katerem se le-ta znajde nasproti Bogu, temveč tudi v odnos med vedenjskim
modelom, kar v tem primeru predstavlja izrečena poved o obstoju Boga in abstraktna
resnica, da je Bog (moj) Oče.
Biblična govorica
Sveto pismo je izhodišče vsega govorjenja o besedi, o človekovi pogojenosti z
govorico. Posebej nas na to opozarja Nova zaveza: »V začetku je bila Beseda« (Jn
1,1). Današnje razumevanje Svetega pisma pojasnjuje Katekizem katoliške Cerkve, ko
pravi, da: »Z vsemi besedami Svetega pisma izreka Bog eno samo besedo, svojo edino
besedo, v kateri izreka sebe v vsej celoti« (KKC 102). In še: »Vse Sveto pismo je ena
sama knjiga, in ta ena knjiga je Kristus, kajti vse Sveto pismo govori o Kristusu in vse
Sveto pismo se v Kristusu izpolnjuje« (KKC 134).
V Svetem pismu se beseda »beseda« pojavi 329-krat v osnovni obliki, medtem ko se
v njenih izpeljankah (besed*) pojavi 1507-krat, in to 1111-krat v stari zavezi in 396-
krat v Novi zavezi (pri Trubarju je bessed* v prvem delu Nove zaveze uporabljena
135-krat). Etimološki izvor besede, ki jo uporabljamo v slovenskem jeziku za
»besedo«, izhaja iz starocerkvenoslovanskega izraza besěda, kar pomeni (po)govor,
torej govor med dvema osebama, ki se po-govarjata. Tudi v drugih slovanskih jezikih
je pomen enak, podoben: hrv. – besjeda = svečan govor; rus. – beséda = pomenek,
predavanje; češ. – beseda = pogovor, klepet, zabava, čitalnica. V praslovanščini se
89 J. Rajhman, Teološki vidiki človeške besede, CSS 11 (1977), št. 5/6, 72.
674
govornikovih kretenj, izbrani vzorec pove, da je Bog vendar v svoji vsemogočnosti
tudi »zame vsemogočen«. Še jasneje je to razvidno pri stavku »Bog je oče«, ker je
mogoče izraziti (performativno) stavek v obliki »Bog je moj Oče«. Slednje potrjuje
v prepričanju, da je človek simbolno bitje, saj vsak posameznik v točno določenem
času in prostoru na svoj način sprejema sporočilo, ki mu je bilo posredovano s
pomočjo govorice: sprejema resnico o Bogu.
Tu dobi izraznost neverjetno moč nad posameznikom, ker mu omogoča, da Boga
neposredno vključi v svoje osebno življenje. Zveza med človekovim vedenjskim
modelom in abstraktno resnico postane odločujoči dejavnik v odnosu Bog – človek.
Tudi v takšnih situacijah se človek »odpre« za več, ki je v njem. Teološka govorica
tukaj doseže svojo vlogo »v službi človeka«. Pod tem vidikom tudi teologija postaja
praktična, eksperimentalna znanost. »Beseda se je učlovečila« pomeni, da je tudi
teologija prešla preko rubikona izvenčloveške samozadostnosti v svet ortopraksije in
tako samo sebe obogatila.89 Človeka znova postavi v odnos, in to ne samo v odnos,
v katerem se le-ta znajde nasproti Bogu, temveč tudi v odnos med vedenjskim
modelom, kar v tem primeru predstavlja izrečena poved o obstoju Boga in abstraktna
resnica, da je Bog (moj) Oče.
Biblična govorica
Sveto pismo je izhodišče vsega govorjenja o besedi, o človekovi pogojenosti z
govorico. Posebej nas na to opozarja Nova zaveza: »V začetku je bila Beseda« (Jn
1,1). Današnje razumevanje Svetega pisma pojasnjuje Katekizem katoliške Cerkve, ko
pravi, da: »Z vsemi besedami Svetega pisma izreka Bog eno samo besedo, svojo edino
besedo, v kateri izreka sebe v vsej celoti« (KKC 102). In še: »Vse Sveto pismo je ena
sama knjiga, in ta ena knjiga je Kristus, kajti vse Sveto pismo govori o Kristusu in vse
Sveto pismo se v Kristusu izpolnjuje« (KKC 134).
V Svetem pismu se beseda »beseda« pojavi 329-krat v osnovni obliki, medtem ko se
v njenih izpeljankah (besed*) pojavi 1507-krat, in to 1111-krat v stari zavezi in 396-
krat v Novi zavezi (pri Trubarju je bessed* v prvem delu Nove zaveze uporabljena
135-krat). Etimološki izvor besede, ki jo uporabljamo v slovenskem jeziku za
»besedo«, izhaja iz starocerkvenoslovanskega izraza besěda, kar pomeni (po)govor,
torej govor med dvema osebama, ki se po-govarjata. Tudi v drugih slovanskih jezikih
je pomen enak, podoben: hrv. – besjeda = svečan govor; rus. – beséda = pomenek,
predavanje; češ. – beseda = pogovor, klepet, zabava, čitalnica. V praslovanščini se
89 J. Rajhman, Teološki vidiki človeške besede, CSS 11 (1977), št. 5/6, 72.
674
