Page 673 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 673
topisemske meje. V primerjavi s protestantsko teologijo je katoliška v preteklosti
premalo upoštevala vidik besede in na račun poudarjanja zakramentalnega znamenja
zanemarjala besedno sporočilo, kar pa je povsem drugače pojmovano v protestantski
teologiji. Že eden od protestantskih imperativov (sola fides, sola gratia, sola scriptura),
ki govori o »samo Sveto pismo«, nakazuje izjemno izpostavitev besede, in to po
Svetem pismu.
Človekova religioznost in govorica
V tesni povezavi govorice in človeka je poseben pojav, »anthropologicum«. Govorica
je človekov izraz, njegova podoba. Človek je vedno postavljen v »znamenjsko
situacijo«, v kateri se znajde hkrati v svojem odnosu do narave in kulture. V tem
odnosu je aktiven, njegov dinamičen proces se kaže tudi v tem, da je govorno
bitje. Glede na to, da je človek tudi religiozno bitje, pa je mogoče trditi, da se z
vsakokratno rastjo v času (zgodovini) človek srečuje s svojo tradicionalno govorico
tudi v religioznem območju, zato se mora ukvarjati z religiozno govorico. Območje
religioznega človeku predstavlja tisto okolje, v katerem se čuti nagovorjenega in
mu daje možnost, da sam spregovori ter tako vzpostavi odnos s svojim Bogom. To
možnost mu daje okolje religioznega oziroma cerkvenega, zato tudi Cerkev vse bolj
poudarja pomembnost besede v človekovi eksistenci, da bi tako utemeljila možnosti
evangelizacije in oznanjevanja, kar pa je še vedno odvisno od večkrat dokaj arhaične
govorice.
Togost in neprilagodljivost religioznega jezika predstavlja oviro, ki modernemu
človeku onemogoča razumevanje religioznih obredov. Cerkev sicer uveljavlja
tradicionalno prakso »zagotovljenih molitvenih obrazcev«, kar pa še ne pomeni,
da se, po načelih sodobne komunikacijske teorije in sociologije govorice, lahko
učinkovito spoprime s pojmovanjem in čutenjem sodobnega človeka. Teologi naj
bi se zavedali, kako pomembna je govorica v življenju Cerkve, pri čemer bi morali
upoštevati spoznanja svetnih znanosti in se v svojem stiku z ljudmi ravnati po
praktičnih modelih, ki so na voljo.
Prilagoditev vsakdanji govorici
V teološki govorici gre za problem določene prilagoditve vsakdanji govorici in za
prevzemanje izraznih možnosti, ki jih le-ta pozna, poleg tega pa tudi za izrabljanje
neizraznega dela človeške govorice, kar pomeni, da je tudi religiozna govorica
zvrst živega jezika. Če kot vzorec postavimo poved: »Bog je vsemogočen,« s tem
ponazorimo, da smo izrekli neko sodbo, ki je verodostojna, toda v poslušalcu sproži
673
premalo upoštevala vidik besede in na račun poudarjanja zakramentalnega znamenja
zanemarjala besedno sporočilo, kar pa je povsem drugače pojmovano v protestantski
teologiji. Že eden od protestantskih imperativov (sola fides, sola gratia, sola scriptura),
ki govori o »samo Sveto pismo«, nakazuje izjemno izpostavitev besede, in to po
Svetem pismu.
Človekova religioznost in govorica
V tesni povezavi govorice in človeka je poseben pojav, »anthropologicum«. Govorica
je človekov izraz, njegova podoba. Človek je vedno postavljen v »znamenjsko
situacijo«, v kateri se znajde hkrati v svojem odnosu do narave in kulture. V tem
odnosu je aktiven, njegov dinamičen proces se kaže tudi v tem, da je govorno
bitje. Glede na to, da je človek tudi religiozno bitje, pa je mogoče trditi, da se z
vsakokratno rastjo v času (zgodovini) človek srečuje s svojo tradicionalno govorico
tudi v religioznem območju, zato se mora ukvarjati z religiozno govorico. Območje
religioznega človeku predstavlja tisto okolje, v katerem se čuti nagovorjenega in
mu daje možnost, da sam spregovori ter tako vzpostavi odnos s svojim Bogom. To
možnost mu daje okolje religioznega oziroma cerkvenega, zato tudi Cerkev vse bolj
poudarja pomembnost besede v človekovi eksistenci, da bi tako utemeljila možnosti
evangelizacije in oznanjevanja, kar pa je še vedno odvisno od večkrat dokaj arhaične
govorice.
Togost in neprilagodljivost religioznega jezika predstavlja oviro, ki modernemu
človeku onemogoča razumevanje religioznih obredov. Cerkev sicer uveljavlja
tradicionalno prakso »zagotovljenih molitvenih obrazcev«, kar pa še ne pomeni,
da se, po načelih sodobne komunikacijske teorije in sociologije govorice, lahko
učinkovito spoprime s pojmovanjem in čutenjem sodobnega človeka. Teologi naj
bi se zavedali, kako pomembna je govorica v življenju Cerkve, pri čemer bi morali
upoštevati spoznanja svetnih znanosti in se v svojem stiku z ljudmi ravnati po
praktičnih modelih, ki so na voljo.
Prilagoditev vsakdanji govorici
V teološki govorici gre za problem določene prilagoditve vsakdanji govorici in za
prevzemanje izraznih možnosti, ki jih le-ta pozna, poleg tega pa tudi za izrabljanje
neizraznega dela človeške govorice, kar pomeni, da je tudi religiozna govorica
zvrst živega jezika. Če kot vzorec postavimo poved: »Bog je vsemogočen,« s tem
ponazorimo, da smo izrekli neko sodbo, ki je verodostojna, toda v poslušalcu sproži
673
