Page 670 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 670
arjenja človeka.«82 Tako moremo skleniti, da je Trubarjev nauk o Bogu stvarniku
antropološko opredeljen, saj se prav v človeku na najbolj skrivnosten način razodeva
skrivnost Boga.
»Trubarjava teološka protestantska smer«
Ob Trubarjevi izrazito pastoralni usmerjenosti moremo ugotoviti, da je Trubar v
svojih spisih vedno iskal neko srednjo pot. Trubar v pismu Bullingerju govori o
skrivnosti Kristusove večerje: »Kristus da je v svoji večerji, kjer jo pravilno obhajajo,
posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto
verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač skrivnost.«83 Ta Trubarjeva izjava ga najbolj
nazorno prikazuje kot predstavnika svoje, trubarjanske smeri znotraj protestantskih
tokov 16. stoletja. Ko smo izpostavili pismo Bullingerju, v katerem Trubar zagovarja
svojo vero, neodvisno od švicarske smeri, ter zatrjuje, da »je pač skrivnost in temu
moramo preprosto verjeti«, moremo ob tem kritično sprejeti namige, da je nanj sicer
vplival Bullinger, tudi Melanchton – Luthrov naslednik in delno Vlačić, vendar se je v
glavnem držal svoje, srednje poti med protestantskimi strujami 16. stoletja. Rajhman
postavlja tezo, da je na Trubarja v veliki meri vplival švicarski teolog Bullinger, ki
izhaja iz »devotio moderna« in humanizma. »Oba idejna tokova sta imela skupen
cilj, obnovo Cerkve. V tem se je začrtala Bullingerjeva življenjska pot. Bil je teolog in
humanist, voditelj cerkvene občine in duhovni vodja, znanstvenik in verski praktik.
Bullingerjeva teologija je bila predvsem etično usmerjena, saj pri njem najdemo
tudi odmev Hoje za Kristusom Tomaža Kempčana, ki je poudarila ideal naravne
popolnosti. Bullinger je sam podčrtal, nekoliko drugače kot lutrovska antropologija,
naravno popolnost človeka, ki je bil zanj cilj krščanskega oznanila.«84 Tako smemo
trditi, da je tudi pri Trubarju njegova antropologija predvsem v službi oznanjevanja
in hoje za Kristusom. Opiral se je sicer na Bullingerjeve ideje, vendar samostojno
izbiral in prenašal ideje o Kristusu, njegovem sredništvu in vlogi človeka v njegovem
odrešenju, v slovenski prostor.
Če povzamemo celotno Trubarjevo dejavnost z izdajo vseh njegovih del ter z
njegovim delom (das Werk), s katerim je poimenoval projekt izdajanja slovenskih
in hrvaških tiskov, in je z njimi svojim Slovencem posredoval Božjo besedo v njim
razumljivem jeziku o njegovi teologiji lahko govorimo zgolj podredno. »Trubarju je
teologija služila za praktične cilje in jim je zato podrejena. Tako je tudi antropologija
82 A. Lah, Trubarjevo pojmovanje Boga Stvarnika, v: Primož Trubar (Simpoziji v Rimu 26), 83.
83 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 28.
84 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 75.
670
antropološko opredeljen, saj se prav v človeku na najbolj skrivnosten način razodeva
skrivnost Boga.
»Trubarjava teološka protestantska smer«
Ob Trubarjevi izrazito pastoralni usmerjenosti moremo ugotoviti, da je Trubar v
svojih spisih vedno iskal neko srednjo pot. Trubar v pismu Bullingerju govori o
skrivnosti Kristusove večerje: »Kristus da je v svoji večerji, kjer jo pravilno obhajajo,
posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto
verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač skrivnost.«83 Ta Trubarjeva izjava ga najbolj
nazorno prikazuje kot predstavnika svoje, trubarjanske smeri znotraj protestantskih
tokov 16. stoletja. Ko smo izpostavili pismo Bullingerju, v katerem Trubar zagovarja
svojo vero, neodvisno od švicarske smeri, ter zatrjuje, da »je pač skrivnost in temu
moramo preprosto verjeti«, moremo ob tem kritično sprejeti namige, da je nanj sicer
vplival Bullinger, tudi Melanchton – Luthrov naslednik in delno Vlačić, vendar se je v
glavnem držal svoje, srednje poti med protestantskimi strujami 16. stoletja. Rajhman
postavlja tezo, da je na Trubarja v veliki meri vplival švicarski teolog Bullinger, ki
izhaja iz »devotio moderna« in humanizma. »Oba idejna tokova sta imela skupen
cilj, obnovo Cerkve. V tem se je začrtala Bullingerjeva življenjska pot. Bil je teolog in
humanist, voditelj cerkvene občine in duhovni vodja, znanstvenik in verski praktik.
Bullingerjeva teologija je bila predvsem etično usmerjena, saj pri njem najdemo
tudi odmev Hoje za Kristusom Tomaža Kempčana, ki je poudarila ideal naravne
popolnosti. Bullinger je sam podčrtal, nekoliko drugače kot lutrovska antropologija,
naravno popolnost človeka, ki je bil zanj cilj krščanskega oznanila.«84 Tako smemo
trditi, da je tudi pri Trubarju njegova antropologija predvsem v službi oznanjevanja
in hoje za Kristusom. Opiral se je sicer na Bullingerjeve ideje, vendar samostojno
izbiral in prenašal ideje o Kristusu, njegovem sredništvu in vlogi človeka v njegovem
odrešenju, v slovenski prostor.
Če povzamemo celotno Trubarjevo dejavnost z izdajo vseh njegovih del ter z
njegovim delom (das Werk), s katerim je poimenoval projekt izdajanja slovenskih
in hrvaških tiskov, in je z njimi svojim Slovencem posredoval Božjo besedo v njim
razumljivem jeziku o njegovi teologiji lahko govorimo zgolj podredno. »Trubarju je
teologija služila za praktične cilje in jim je zato podrejena. Tako je tudi antropologija
82 A. Lah, Trubarjevo pojmovanje Boga Stvarnika, v: Primož Trubar (Simpoziji v Rimu 26), 83.
83 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 28.
84 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 75.
670
