Page 665 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 665
di tudi veruje inu trepeče, pravi S. Jacob 2, inu vini nej inu ne bode izveličan«. Trubar je
povzel Bullingerjevo misel, da so dobra dela sicer sad vere in duha, a so vendar tudi naša,
dela vernih, ker Bog dela po nas in uporablja nas, da bi jih storili, ker smo po veri božji
otroci in tako Kristusovi bratje in njegovi sodediči.60 V Eni dolgi predguvori je Trubar le
opozoril na konkretna dobra dela, ki so izpolnitev božjih zapovedi. Ne govori podrobno
o dobrih delih, saj bi ga preprosti ljudje mogli razumeti napačno, zato poudarja
predvsem »sola fides«, manj pa povezanost vere z dobrimi deli. Ustavi se kar pri
problemu zveličanja hudega duha in se z legendo o duhovniku in odvezi hudega duha
izogne neposrednemu odgovoru. O božjih zapovedih razpravlja, razčleni posamezne
zapovedi in naglaša vzroke, ki so privedli do postavitve zapovedi, kajti zapovedi niso
dane, da bi po njih dobili odpuščanje, pot (»cesta«) je le Kristus.61 Zapovedi so dane,
da vero branimo in jo ohranimo, ko izpolnjujemo zapovedi. Dobra dela so tudi v prid
bližnjemu, so priče prave vere in Bog jih povrne na tem in onem svetu, opravljati dobra
dela je torej »pietas utilis ad omnia«. Večno življenje pa kljub vsemu ostane božji dar
»skuzi Jezusa Kristusa, Gospudi našega.«62 Trubar tako kot Bullinger vero pojmuje ne
le kot zaupanje v Boga, temveč vero spremljajo dobra dela, ki so sestavni del vere, toda
spet ne tako, da bi mogli govoriti, da so dobra dela tista sestavina vere, ki odloča o njeni
vsebini. Dobra dela so pokazatelj, da je naša vera »prava«.
Leta 1557 je Trubar pisal Bullingerju, da je prevedel njegov predgovor k Janezovemu
evangeliju »de verbo ad verbum – od besede do besede.«63 V primerjavi obeh
predgovorov pa je vidna večja Trubarjeva samostojnost, kakor bi domnevali po
njegovi izjavi. »Trubar je sledil Bullingerjevi teološki misli, nanjo se je opiral, vendar
je samostojno izbiral, prenašal Bullingerjeve ideje o Kristusu, njegovem sredništvu in
vlogi človeka v odrešenjskem načrtu v svoj slovenski prostor /…/ To pa spet dokazuje,
da je znal Trubar kritično sprejemati tuje vplive in jih presaditi, ne da bi pri tem
njegova močna osebnost ne mogla priti do izraza. V tem je gotovo dorasel svojemu
vzorniku, ki je prav tako kot on zajemal iz tujih virov, pa jih znal kritično preveriti.«64
Protestantski teolog O. Sakrausky je opozoril, da se je Trubar v svoji prvi knjigi (1550)
naslonil na Flacijevo65 delo De Vocabulo fidei et aliis quibusdam vocabulis explicatio vera

60 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 81.
61 P. Trubar, Ena dolga predguvor 1557 (reprint), Ljubljana 1986, z2.
62 P. Trubar, n. d., Z3d, aa3b.
63 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 33.
64 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 83.
65 Flacius Illiricus (Matija Vlačić Ilirik, 1520–1575), rojen v Labinu v Istri, predstavnik najradikalnejše

teološke smeri znotraj reformacije. V Luthrovem nauku o grehu, veri in opravičenju je šel v ideološko in
dogmatično skrajnost in bil zato v nenehnem sporu z Melanchtonom in njegovim krogom. Vpliv Vla-

665
   660   661   662   663   664   665   666   667   668   669   670