Page 666 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 666
utilis sumta ex fontibus Ebraicis in prevedel tretji del le-te, ki govori o opravičenju.
66 Prav to pa naj bi po mnenju nekaterih raziskovalcev dokazovalo, da je Trubar
zadel v jedro reformacije. Rajhman se je oprl na nekatera razhajanja v tej razpravi in
podrobneje primerjal Vlačićevo latinsko pridigo s Trubarjevim tekstom v prvi slovenski
knjigi. Pri tem je ugotovil, da je v Trubarjevem besedilu več izvirnosti, kot je videti
na prvi pogled. Trubar namreč govori predvsem o veri in »veri ter njenih lastnostih
in učinkih«. Opravičenje pa je pojem, ki sledi iz pojma vera, kakor ga razumejo
protestantski teologi, torej je pojem opravičenja skoraj neločljivo povezan s pojmom
vere. Problem opravičenja srečamo pri Trubarju šele v poznejših delih, najprej v Eni
dolgi predguvori,67 kjer pa ni sledil Vlačiću, temveč Bullingerju68 in Melanchthonu.69
čića na slovensko reformacijo je bilo čutiti že ob izidu njegove knjige De vocabulo fidei 1549, zlasti pa,
ko je bil 1565–1567 v Ljubljani superintendent Flacijev učenec S. Krelj. To usmeritev naj bi nadaljeval
Kreljev naslednik G. Melisander; podpiral ga je tudi M. Klombner, saj je hotel z njegovim imenom pre-
prečiti nadaljnji Trubarjev vpliv v slovenski reformaciji. S tem, da se je slovenska Cerkev tedaj naslonila
na doktrino wittenberške cerkve oziroma na Trubarja, je naredila odločilen korak v svojem razvoju.
Prvine flacijanskih pobud je mogoče zaslediti v prvih letih v Trubarjevem učenju o grehu. Vlačićev
vpliv je bil pri Slovencih odpravljen s Formulo concordiae (1577, v slovenskem jeziku 1581), ohranil pa
se je v koroški reformaciji.
66 O. Sakrausky, Der Einfluss der deutschenTheologie auf die südslavische Reformation, Südostdeutsches
Arhiv, Bd. XIII, München 1970, 77.
67 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 30.
68 Heinrich Bullinger (1504–1575) je našel pot v protestantizem ok. leta 1520, vendar še ni poznal Luthra
in njegovih spisov. Obrnil se je k protestantizmu, ker je ob študiju cerkvenih očetov, Krizostoma, Am-
brozija, Origena in Avguština spoznal, kakor se je njemu zdelo, da se rimski nauk ne sklada z naukom
cerkvenih očetov. Cerkveni očetje so se sklicevali na Sveto pismo, zato ga je Bullinger začel študirati. Ob
tem študiju je po l. 1520 bral Luthrove spise, kasneje Melanchtonove Loci communes, vendar moramo
njegovo »spreobrnjenje« pripisati prej cerkvenim očetom kot Luthru. Pozneje je študij spisov cerkvenih
očetov nadaljeval in spoznal Ciprijana, Cirila, Atanazija in Laktancija. S Zwinglijem se je srečal l. 1523.
Pri Bullingerju je opaziti stremljenja k univerzalizmu, kar je sploh lastnost švicarske teologije. Vendar
je Bullinger ekstremnost univerzalizma znal omejiti, saj je vsaka teološka izjava podana v kristološkem
okviru. Leta 1531 je nasledil Zwinglija, za katerega je verjel, da ga je Bog poslal, da bi odpravil mašo in
obnovil pasho. Zanj je značilen rek: Pusti Luthra in Zwinglija in bodi kristjan. Trubar je bil pod močnim
Bullingerjevim vplivom, kar je vidno tudi iz njune korespondence (J. Rajhman, Trubarjeva Ena dolga
predguvor, 96–98).
69 Philipp Melanchthon (1497–1560), nemški reformator. Od leta 1518 je bil profesor v Wittenbergu, kjer
je sledil Luthru in postal njegov najbližji sodelavec, po Luthrovi smrti 1546 je nasledil Luthra, vendar
je bil veliko bolj spravljiv do Rima kot Luther. Tudi s švicarsko vejo reformacije je sodeloval v strpnem
duhu in želel je umiriti spore znotraj reformacijskih tokov. Je avtor besedila Augsburške veroizpovedi,
ki je bila sprejeta 1530. Trubar je poznal njegova dela in se v nekaterih svojih delih zgledoval po njem,
vendar ga ni v celoti posnemal. Vpliv Melanchtonovih Loci communes je viden v Trubarjevi Eni dolgi
predguvori, vendar gre (po Rajhmanu) bolj za oblikovno kot vsebinsko posnemanje.
666
66 Prav to pa naj bi po mnenju nekaterih raziskovalcev dokazovalo, da je Trubar
zadel v jedro reformacije. Rajhman se je oprl na nekatera razhajanja v tej razpravi in
podrobneje primerjal Vlačićevo latinsko pridigo s Trubarjevim tekstom v prvi slovenski
knjigi. Pri tem je ugotovil, da je v Trubarjevem besedilu več izvirnosti, kot je videti
na prvi pogled. Trubar namreč govori predvsem o veri in »veri ter njenih lastnostih
in učinkih«. Opravičenje pa je pojem, ki sledi iz pojma vera, kakor ga razumejo
protestantski teologi, torej je pojem opravičenja skoraj neločljivo povezan s pojmom
vere. Problem opravičenja srečamo pri Trubarju šele v poznejših delih, najprej v Eni
dolgi predguvori,67 kjer pa ni sledil Vlačiću, temveč Bullingerju68 in Melanchthonu.69
čića na slovensko reformacijo je bilo čutiti že ob izidu njegove knjige De vocabulo fidei 1549, zlasti pa,
ko je bil 1565–1567 v Ljubljani superintendent Flacijev učenec S. Krelj. To usmeritev naj bi nadaljeval
Kreljev naslednik G. Melisander; podpiral ga je tudi M. Klombner, saj je hotel z njegovim imenom pre-
prečiti nadaljnji Trubarjev vpliv v slovenski reformaciji. S tem, da se je slovenska Cerkev tedaj naslonila
na doktrino wittenberške cerkve oziroma na Trubarja, je naredila odločilen korak v svojem razvoju.
Prvine flacijanskih pobud je mogoče zaslediti v prvih letih v Trubarjevem učenju o grehu. Vlačićev
vpliv je bil pri Slovencih odpravljen s Formulo concordiae (1577, v slovenskem jeziku 1581), ohranil pa
se je v koroški reformaciji.
66 O. Sakrausky, Der Einfluss der deutschenTheologie auf die südslavische Reformation, Südostdeutsches
Arhiv, Bd. XIII, München 1970, 77.
67 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 30.
68 Heinrich Bullinger (1504–1575) je našel pot v protestantizem ok. leta 1520, vendar še ni poznal Luthra
in njegovih spisov. Obrnil se je k protestantizmu, ker je ob študiju cerkvenih očetov, Krizostoma, Am-
brozija, Origena in Avguština spoznal, kakor se je njemu zdelo, da se rimski nauk ne sklada z naukom
cerkvenih očetov. Cerkveni očetje so se sklicevali na Sveto pismo, zato ga je Bullinger začel študirati. Ob
tem študiju je po l. 1520 bral Luthrove spise, kasneje Melanchtonove Loci communes, vendar moramo
njegovo »spreobrnjenje« pripisati prej cerkvenim očetom kot Luthru. Pozneje je študij spisov cerkvenih
očetov nadaljeval in spoznal Ciprijana, Cirila, Atanazija in Laktancija. S Zwinglijem se je srečal l. 1523.
Pri Bullingerju je opaziti stremljenja k univerzalizmu, kar je sploh lastnost švicarske teologije. Vendar
je Bullinger ekstremnost univerzalizma znal omejiti, saj je vsaka teološka izjava podana v kristološkem
okviru. Leta 1531 je nasledil Zwinglija, za katerega je verjel, da ga je Bog poslal, da bi odpravil mašo in
obnovil pasho. Zanj je značilen rek: Pusti Luthra in Zwinglija in bodi kristjan. Trubar je bil pod močnim
Bullingerjevim vplivom, kar je vidno tudi iz njune korespondence (J. Rajhman, Trubarjeva Ena dolga
predguvor, 96–98).
69 Philipp Melanchthon (1497–1560), nemški reformator. Od leta 1518 je bil profesor v Wittenbergu, kjer
je sledil Luthru in postal njegov najbližji sodelavec, po Luthrovi smrti 1546 je nasledil Luthra, vendar
je bil veliko bolj spravljiv do Rima kot Luther. Tudi s švicarsko vejo reformacije je sodeloval v strpnem
duhu in želel je umiriti spore znotraj reformacijskih tokov. Je avtor besedila Augsburške veroizpovedi,
ki je bila sprejeta 1530. Trubar je poznal njegova dela in se v nekaterih svojih delih zgledoval po njem,
vendar ga ni v celoti posnemal. Vpliv Melanchtonovih Loci communes je viden v Trubarjevi Eni dolgi
predguvori, vendar gre (po Rajhmanu) bolj za oblikovno kot vsebinsko posnemanje.
666
