Page 664 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 664
barjeva vera in nauk o opravičenju
Ko govorimo o protestantskih imperativih, je vedno na prvem mestu „sola fides“,
nato „sola gratia“, „sola scriptura“. Za Trubarja je vera prvi in poslednji vzgib, ki ga je
vodil v vsem njegovem ustvarjalnem življenju. Iz njega je črpal in v moči vere je storil
vse, kar ga danes uvršča med velike može slovenstva. Pri njem moramo izpostaviti
prvine, ki ga laični javnosti predstavljajo kot duhovnika, med katerimi je vsekakor na
prvem mestu skrb za svetopisemsko vsebino v slovenskem jeziku, ki jo bo razumel
njegov vernik. Prvenstvena vloga krščanskega duhovnika je v tem, da svojim ljudem
prinaša Kristusa. Torej je vprašanje vere pri Trubarju treba postaviti na prvo mesto.
Vprašanje vere je v ozadju celotnega reformacijskega gibanja, ki se je porodilo prav
iz spoznanja, da je v verskih razmerah takratne dobe vera bila vse bolj v ozadju.
Luther sam je v svojem zgodnjem obdobju svoje meniško življenje postavil na
temelj vere, ki se mu je izoblikovala ob dogodku, ki ga zgodovina pozna kot njegov
»Turmerlebnis«.57 Po Luthru je prava vera popolno zaupanje božji besedi – po Svetem
pismu – in po njem zaupanje v Kristusove zasluge na križu. Svojo teologijo je Luther
obsežno izpričal v svojih Tischreden in v drugih spisih.58
Trubar v Eni dolgi predguvori pravi, da »zatu je nih dosti takimu našimu vuku (nauku
o 'sola fides') silnu sovraž, zuper ta govore, pišejo, pridigujo inu pravijo ti eni taku, koku
more ta vera sama prez dobrih dejl človeka ohraniti.«59 V zagovor tega se sklicuje na
Sveto pismo (Jak 2,19–22), kjer apostol Jakob govori o veri brez dobrih del in konkretno
pokaže na hude duhove, ki „verujejo in trepečejo“, ali kakor razlaga Trubar, čemu »ta
misli o jeziku in književnosti, 31–37).
57 Luther o tem odločilnem reformatorskem dogodku tako piše: »Besedo božja pravičnost sem sovražil.
Čutil sem, da sem kljub neoporečnemu redovnemu življenju pred Bogom grešnik z nadvse nemirno
vestjo in da se ne morem zanesti na to, da bi z njim dosegel spravo s pomočjo svojih zadostilnih dejanj.
Tega pravičnega Boga, ki kaznuje greh, sem sovražil. Nemo, strašno in skoraj bogokletno sem godrnjal
in se zgražal nad Bogom. Besnel sem s podivjano in zmedeno vestjo. V svoji stiski sem še naprej vrtal
in premišljeval o tisti Pavlovi besedi, vroče sem želel izvedeti, kaj vendar misli sveti Pavel. Tako je bilo,
dokler nisem, tuhtajoč noč in dan, po božjem usmiljenju postal pozoren na kontekst tega besedila. 'Božja
pravičnost se v njem (evangeliju) razodeva iz vere v vero, kakor je zapisano, pravični bo živel iz vere.' Ta-
krat sem začel dojemati božjo pravičnost kot tisto pravičnost, po kateri pravični s pomočjo božje milosti
živi kot pravični, namreč iz vere. In spoznal sem, da je smisel besedila v tem: po evangeliju se razodeva
pasivna božja pravičnost, po kateri nas usmiljeni Bog po veri opravičuje, kot je zapisano: pravični bo
živel iz vere.« Dr. Martin Luthers Werke, kristliche Gesamtausgabe, Weimar 1883, Bd. 45, 185, nav. po:
Zgodovina Cerkve 3, Ljubljana 1994, 53–54.
58 H. Jedin (ur.), Handbuch der Kirchengeschichte Bd. IV. Reformation, Katholische Reformation und
Gegenreformation, Freiburg-Basel-Wien, 1967, 36 sl.
59 P. Trubar, Ena dolga predguvor 1557 (reprint), Ljubljana 1986, Y 2b.
664
Ko govorimo o protestantskih imperativih, je vedno na prvem mestu „sola fides“,
nato „sola gratia“, „sola scriptura“. Za Trubarja je vera prvi in poslednji vzgib, ki ga je
vodil v vsem njegovem ustvarjalnem življenju. Iz njega je črpal in v moči vere je storil
vse, kar ga danes uvršča med velike može slovenstva. Pri njem moramo izpostaviti
prvine, ki ga laični javnosti predstavljajo kot duhovnika, med katerimi je vsekakor na
prvem mestu skrb za svetopisemsko vsebino v slovenskem jeziku, ki jo bo razumel
njegov vernik. Prvenstvena vloga krščanskega duhovnika je v tem, da svojim ljudem
prinaša Kristusa. Torej je vprašanje vere pri Trubarju treba postaviti na prvo mesto.
Vprašanje vere je v ozadju celotnega reformacijskega gibanja, ki se je porodilo prav
iz spoznanja, da je v verskih razmerah takratne dobe vera bila vse bolj v ozadju.
Luther sam je v svojem zgodnjem obdobju svoje meniško življenje postavil na
temelj vere, ki se mu je izoblikovala ob dogodku, ki ga zgodovina pozna kot njegov
»Turmerlebnis«.57 Po Luthru je prava vera popolno zaupanje božji besedi – po Svetem
pismu – in po njem zaupanje v Kristusove zasluge na križu. Svojo teologijo je Luther
obsežno izpričal v svojih Tischreden in v drugih spisih.58
Trubar v Eni dolgi predguvori pravi, da »zatu je nih dosti takimu našimu vuku (nauku
o 'sola fides') silnu sovraž, zuper ta govore, pišejo, pridigujo inu pravijo ti eni taku, koku
more ta vera sama prez dobrih dejl človeka ohraniti.«59 V zagovor tega se sklicuje na
Sveto pismo (Jak 2,19–22), kjer apostol Jakob govori o veri brez dobrih del in konkretno
pokaže na hude duhove, ki „verujejo in trepečejo“, ali kakor razlaga Trubar, čemu »ta
misli o jeziku in književnosti, 31–37).
57 Luther o tem odločilnem reformatorskem dogodku tako piše: »Besedo božja pravičnost sem sovražil.
Čutil sem, da sem kljub neoporečnemu redovnemu življenju pred Bogom grešnik z nadvse nemirno
vestjo in da se ne morem zanesti na to, da bi z njim dosegel spravo s pomočjo svojih zadostilnih dejanj.
Tega pravičnega Boga, ki kaznuje greh, sem sovražil. Nemo, strašno in skoraj bogokletno sem godrnjal
in se zgražal nad Bogom. Besnel sem s podivjano in zmedeno vestjo. V svoji stiski sem še naprej vrtal
in premišljeval o tisti Pavlovi besedi, vroče sem želel izvedeti, kaj vendar misli sveti Pavel. Tako je bilo,
dokler nisem, tuhtajoč noč in dan, po božjem usmiljenju postal pozoren na kontekst tega besedila. 'Božja
pravičnost se v njem (evangeliju) razodeva iz vere v vero, kakor je zapisano, pravični bo živel iz vere.' Ta-
krat sem začel dojemati božjo pravičnost kot tisto pravičnost, po kateri pravični s pomočjo božje milosti
živi kot pravični, namreč iz vere. In spoznal sem, da je smisel besedila v tem: po evangeliju se razodeva
pasivna božja pravičnost, po kateri nas usmiljeni Bog po veri opravičuje, kot je zapisano: pravični bo
živel iz vere.« Dr. Martin Luthers Werke, kristliche Gesamtausgabe, Weimar 1883, Bd. 45, 185, nav. po:
Zgodovina Cerkve 3, Ljubljana 1994, 53–54.
58 H. Jedin (ur.), Handbuch der Kirchengeschichte Bd. IV. Reformation, Katholische Reformation und
Gegenreformation, Freiburg-Basel-Wien, 1967, 36 sl.
59 P. Trubar, Ena dolga predguvor 1557 (reprint), Ljubljana 1986, Y 2b.
664
