Page 663 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 663
to pomaga pojasniti marsikateri doslej nepojasnjeni pojav v razvoju slovenskega
protestantizma in bolj kritično presoditi vse okoliščine, ki so ga usmerjale. Vse
pogosteje namreč po štirih stoletjih tudi katoličani drugače vrednotijo delo slovenskih
protestantov in priznavajo njihovo versko vnemo. Trubarja tudi današnja Cerkev
vrednoti drugače, kar kaže vrsta razprav katoliških teologov v jubilejnem letu 2008.
Trubar je bil katoliški duhovnik, ki je pri svojih štiridesetih letih prestopil v protestantsko
vero, in ki je bil teološko široko razgledan ter globoko veren.54 Njegovo celotno
pastoralno delo je bilo namenjeno človeku, ki naj skozi Božjo besedo v maternem jeziku
spozna moč evangelija, ob katerem bo mogel rasti tudi v svoji človečnosti.
Trubarjeva teološka antropologija
Trubar je že v prvi knjigi nakazal, da je njegova teologija pravzaprav antropologija,
le da je treba izraz pravilno razumeti. Z vsem svojim delom je hotel pokazati, da je
človek v središču teologije. Če pri Trubarju izhajamo iz temeljnih eksistencialnih
vprašanja o poreklu, namenu in poslanstvu človeka ali konkretno: Od kod prihaja
človek?, Kako biti človek? in Kam vodi človekova pot?, moremo z gotovostjo trditi,
da se je Trubar s temi vprašanji ukvarjal vse svoje življenje. Vse, kar je delal, je delal z
namenom, da bi svojemu preprostemu slovenskemu človeku približal božjo besedo v
maternem jeziku in v tej božji besedi skušal približati odgovore na temeljna človekova
eksistencialna vprašanja. V katekizemskih besedilih, Cerkovni ordnungi, Artikulih in
v prevodih svetopisemskih besedil teh vprašanj ni sistematično obravnaval, vendar
je s svojim pastoralnim pristopom nakazal odgovore nanje. Kolikor so bila teološka
besedila izvirna, je bil izviren tudi sam, predvsem moremo njegove izvirne rešitve
iskati v njegovih slovenskih in nemških predgovorih k posameznim tiskom, med
njimi najobsežnejši predgovor k prvemu delu Nove zaveze leta 1557, ki je izšlo kot
samostojno delo z naslovom Ena dolga predguvor. Šele ko imamo pred seboj Trubarjevo
celotno delo, moremo govoriti o posameznih teoloških vprašanjih, kakor jih je razumel
v svojem teološkem razvoju od prve slovenske knjige Katekizem (1550) do ponovne
izdaje celotne Nove zaveze (1581/82) oziroma posthumno do izdaje njegove Hišne
postile (1595). Trubar je globoko v srcu nosil zapisano resnico o človeku,55 še posebej
o ubogem, preprostem, pomoči potrebnem, saj se je vseskozi oziral na „preprostega
človeka“56 in svoje delo prikrojil tako, da ga bo mogel ta „prav zastopiti“.
54 Na simpoziju v Rimu 2008 je 28 teologov obravnavalo različna teološka vprašanja v zvezi s Trubarje-
vim delom in njegovo teologijo.
55 J. Rajhman, Trubarjev antropocentrizem, Znamenje 15 (1985), 488–497.
56 K. Ahačič Trubarjevega preprostega človeka imenuje »navaden« človek (prim. K. Ahačič, Zgodovina
663
protestantizma in bolj kritično presoditi vse okoliščine, ki so ga usmerjale. Vse
pogosteje namreč po štirih stoletjih tudi katoličani drugače vrednotijo delo slovenskih
protestantov in priznavajo njihovo versko vnemo. Trubarja tudi današnja Cerkev
vrednoti drugače, kar kaže vrsta razprav katoliških teologov v jubilejnem letu 2008.
Trubar je bil katoliški duhovnik, ki je pri svojih štiridesetih letih prestopil v protestantsko
vero, in ki je bil teološko široko razgledan ter globoko veren.54 Njegovo celotno
pastoralno delo je bilo namenjeno človeku, ki naj skozi Božjo besedo v maternem jeziku
spozna moč evangelija, ob katerem bo mogel rasti tudi v svoji človečnosti.
Trubarjeva teološka antropologija
Trubar je že v prvi knjigi nakazal, da je njegova teologija pravzaprav antropologija,
le da je treba izraz pravilno razumeti. Z vsem svojim delom je hotel pokazati, da je
človek v središču teologije. Če pri Trubarju izhajamo iz temeljnih eksistencialnih
vprašanja o poreklu, namenu in poslanstvu človeka ali konkretno: Od kod prihaja
človek?, Kako biti človek? in Kam vodi človekova pot?, moremo z gotovostjo trditi,
da se je Trubar s temi vprašanji ukvarjal vse svoje življenje. Vse, kar je delal, je delal z
namenom, da bi svojemu preprostemu slovenskemu človeku približal božjo besedo v
maternem jeziku in v tej božji besedi skušal približati odgovore na temeljna človekova
eksistencialna vprašanja. V katekizemskih besedilih, Cerkovni ordnungi, Artikulih in
v prevodih svetopisemskih besedil teh vprašanj ni sistematično obravnaval, vendar
je s svojim pastoralnim pristopom nakazal odgovore nanje. Kolikor so bila teološka
besedila izvirna, je bil izviren tudi sam, predvsem moremo njegove izvirne rešitve
iskati v njegovih slovenskih in nemških predgovorih k posameznim tiskom, med
njimi najobsežnejši predgovor k prvemu delu Nove zaveze leta 1557, ki je izšlo kot
samostojno delo z naslovom Ena dolga predguvor. Šele ko imamo pred seboj Trubarjevo
celotno delo, moremo govoriti o posameznih teoloških vprašanjih, kakor jih je razumel
v svojem teološkem razvoju od prve slovenske knjige Katekizem (1550) do ponovne
izdaje celotne Nove zaveze (1581/82) oziroma posthumno do izdaje njegove Hišne
postile (1595). Trubar je globoko v srcu nosil zapisano resnico o človeku,55 še posebej
o ubogem, preprostem, pomoči potrebnem, saj se je vseskozi oziral na „preprostega
človeka“56 in svoje delo prikrojil tako, da ga bo mogel ta „prav zastopiti“.
54 Na simpoziju v Rimu 2008 je 28 teologov obravnavalo različna teološka vprašanja v zvezi s Trubarje-
vim delom in njegovo teologijo.
55 J. Rajhman, Trubarjev antropocentrizem, Znamenje 15 (1985), 488–497.
56 K. Ahačič Trubarjevega preprostega človeka imenuje »navaden« človek (prim. K. Ahačič, Zgodovina
663
