Page 662 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 662
logija Primoža Trubarja
Omenili smo že, da je Trubarjeva teologija bila njegova življenjska filozofija, bila je kot
instinktivno spoznanje, kako je treba živeti v skladu z evangelijskim naukom. Trubar ni
bil dogmatik, bil je pragmatik. Verska terminologija je bila okvir njegovi teološki misli,
vendar ni uporabljal „visokih, kunštnih oli neznanih besed“ zadovoljil se je s kranjskim
besediščem, kar je pojasnil: »/Z/akaj ta muč svetiga evangelija inu naše izveličanje ne
stoji v lepih ofertnih besedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim
svetim krščanskim lebnu.«50 Trubarjev teološki razvoj opredeljujeta dve obdobji –
katoliško in protestantsko. Trubar je že zelo zgodaj izrazil svojo teološko usmeritev, ko
je v duhu Erazmovih in humanističnih načel nasploh in v duhu reformacijskih teženj
kritiziral cerkvene razmere na Slovenskem. Katoliški cerkvi je očital zlorabe, predvsem
romanja, božje poti, češčenje svetnikov, zidanje cerkva; drugače pojmuje podeljevanje
zakramentov in mašo kot „falš malikovane“. F. Oražem, prvi slovenski katoliški teolog,
ki je raziskoval Trubarjeve dogmatične nazore, v teh njegovih pogledih prepoznava
skepticizem, ki se je Trubarja polotil ob branju reformatorskih spisov,51 s čemer poudarja,
da je Trubar sledil sodobnim verskim gibanjem v takratnem evropskem prostoru.
V pregnanstvu se je navadil, da je ob vseh takratnih teoloških prepirih šel srednjo pot
in ni se spuščal v „teološke spekulacije“. Njegova teologija je bila teorija, ki je upoštevala
prakso, ni bila abstraktna, neuporabna za vsakdanje življenje, temveč je bila vseskozi
usmerjena v prakso.52 Trubar se je takratnih reformacijskih teoloških disputacij med
cvinglijanci (švicarska veja reformacije) in lutrovci (nemška smer) v glavnem izogibal,
znotraj reformacije je želel ohraniti strpnost in do nekaterih teoloških vprašanj je
ohranil povsem lastno stališče. »Kaj koristijo pobožnim preprostim kristjanom take
visoke disputacije o resnični, telesni bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa,
ko pa oboji, cvinglijanski in lutrski priznavajo, da niso le znamenja /…/ Kristus da je v
svoji večerji /…/ posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo
preprosto verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač skrivnost.«53 To je ena najpomembnejših
Trubarjevih izjav, v kateri je utemeljena njegova teološka misel, ki je v veliki meri
pripomogla, da je ohranil pravilno razmerje do preprostega človeka in njegove stiske, pri
bogoslužju pa je znal vzpostaviti sožitje med plemstvom in preprostim ljudstvom.
Če v prikazu njegove teologije za metodološki pristop izberemo načelo zgodovinskosti,
50 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 65.
51 F. Oražem, Razlogi, ki so Trubarja privedli v protestantizem, v: Primož Trubar (Simpiziji v Rimu 26),
Rim, Ljubljana 2009, 27.
52 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 7.
53 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 28.
662
Omenili smo že, da je Trubarjeva teologija bila njegova življenjska filozofija, bila je kot
instinktivno spoznanje, kako je treba živeti v skladu z evangelijskim naukom. Trubar ni
bil dogmatik, bil je pragmatik. Verska terminologija je bila okvir njegovi teološki misli,
vendar ni uporabljal „visokih, kunštnih oli neznanih besed“ zadovoljil se je s kranjskim
besediščem, kar je pojasnil: »/Z/akaj ta muč svetiga evangelija inu naše izveličanje ne
stoji v lepih ofertnih besedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim
svetim krščanskim lebnu.«50 Trubarjev teološki razvoj opredeljujeta dve obdobji –
katoliško in protestantsko. Trubar je že zelo zgodaj izrazil svojo teološko usmeritev, ko
je v duhu Erazmovih in humanističnih načel nasploh in v duhu reformacijskih teženj
kritiziral cerkvene razmere na Slovenskem. Katoliški cerkvi je očital zlorabe, predvsem
romanja, božje poti, češčenje svetnikov, zidanje cerkva; drugače pojmuje podeljevanje
zakramentov in mašo kot „falš malikovane“. F. Oražem, prvi slovenski katoliški teolog,
ki je raziskoval Trubarjeve dogmatične nazore, v teh njegovih pogledih prepoznava
skepticizem, ki se je Trubarja polotil ob branju reformatorskih spisov,51 s čemer poudarja,
da je Trubar sledil sodobnim verskim gibanjem v takratnem evropskem prostoru.
V pregnanstvu se je navadil, da je ob vseh takratnih teoloških prepirih šel srednjo pot
in ni se spuščal v „teološke spekulacije“. Njegova teologija je bila teorija, ki je upoštevala
prakso, ni bila abstraktna, neuporabna za vsakdanje življenje, temveč je bila vseskozi
usmerjena v prakso.52 Trubar se je takratnih reformacijskih teoloških disputacij med
cvinglijanci (švicarska veja reformacije) in lutrovci (nemška smer) v glavnem izogibal,
znotraj reformacije je želel ohraniti strpnost in do nekaterih teoloških vprašanj je
ohranil povsem lastno stališče. »Kaj koristijo pobožnim preprostim kristjanom take
visoke disputacije o resnični, telesni bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa,
ko pa oboji, cvinglijanski in lutrski priznavajo, da niso le znamenja /…/ Kristus da je v
svoji večerji /…/ posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo
preprosto verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač skrivnost.«53 To je ena najpomembnejših
Trubarjevih izjav, v kateri je utemeljena njegova teološka misel, ki je v veliki meri
pripomogla, da je ohranil pravilno razmerje do preprostega človeka in njegove stiske, pri
bogoslužju pa je znal vzpostaviti sožitje med plemstvom in preprostim ljudstvom.
Če v prikazu njegove teologije za metodološki pristop izberemo načelo zgodovinskosti,
50 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 65.
51 F. Oražem, Razlogi, ki so Trubarja privedli v protestantizem, v: Primož Trubar (Simpiziji v Rimu 26),
Rim, Ljubljana 2009, 27.
52 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 7.
53 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 28.
662
