Page 661 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 661
el, ki vsebuje prvine etnične in narodne zavesti. Predvsem pa je v Trubarjevem
teološkem slovarju moč najti dokaze o kontinuirani jezikovno slovstveni tradiciji, ki
sega nazaj do Brižinskih spomenikov.
Trubarjevo izročilo Slovencem v Eni dolgi predguvori k Novemu testamentu iz leta
1557 razkriva njegove teološke ideje ter Trubarjevo izvirnost in odvisnost. Ena dolga
predguvor je nastala potem, ko je Trubar že imel za sabo katekizem, abecednik in
prevod Matejevega evangelija kot prvega zaokroženega svetopisemskega teksta.
Obsežno Trubarjevo besedilo Ene dolge predguvori pomeni preobrat v njegovem delu,
saj naj bi šlo za teološki traktat, kar pa predstavlja v slovenskem slovstvu novo literarno
vrsto, in sicer prvo znanstveno razpravo. Trubar je z njo pokazal, kako je slovenski
jezik sposoben, da v njem napiše znanstveno teološko razpravo. Hkrati pa je to teološki
priročnik, ki ga je namenil slovenskemu človeku, da bi ga tudi na ta način izenačil z
drugimi evropskimi narodi. Namenjena je že zrelemu človeku, ki zna brati, ali vsaj
razume, kar mu nekdo bere, in mu tudi težja teološka vprašanja niso več povsem
tuja. J. Rajhman je z analizo Ene dolge predguvori utemeljil tezo o Trubarjevi teološki
razgledanosti, njegovi navezanosti na Melanchtonove in Bullingerjeve ideje, hkrati
pa z vzporejanjem Bernardove alegorije spregovoril o Trubarjevi hoteni umetniško
oblikovani prozi.48 To tezo nekako potrjuje tudi M. Stanovnik, ki sicer opozarja, da
biblijskih besedil ni mogoče brez pridržka enačiti z literarnimi, tj. s prevodi literarnih
del v ožjem pomenu besede, vendar iz literature zopet ni mogoče izločiti religioznih in
didaktičnih literarnih zvrsti od psalmov in himen do parabol in izrekov.49
Na osnovi Trubarjevega teološkega traktata v obliki predgovora k prevodu prvega
dela Nove zaveze leta 1557 moremo zaokrožiti podobo njegove verske in teološke
fiziognomije, iz katere izhaja njegov svetopisemski prevod. Trubarjevo vpetost v
svet religioznega pa razkrivajo njegova pisma, ki tudi predstavljajo vire, iz katerih je
mogoče dopolniti podobo slovenske reformacije in njenih akterjev. Že iz naslovljencev
lahko sklepamo Trubarjevo svetovljanstvo, njegovo zvezo z evropskimi verskimi
tokovi, predvsem pa njegovo prizadevanje za rast slovenske Cerkve in šolanje mladih
pridigarjev, skratka, skrb za njegovega slovenskega človeka. Trubarjevo dopisovanje
s cesarjem Maksimilijanom dokazuje pomembno vlogo kranjskega reformatorja v
notranjeavstrijskih deželah. Razodeva se Trubarjeva vnema za reformacijsko „delo“
(das Werk), katerega morda najpomembnejši del je prevajanje Nove zaveze najprej v
slovenski jezik, nato pa njegova pomoč pri nastajanju glagolskih in cirilskih prevodov.
48 J. Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, Ljubljana 1986.
49 M. Stanovnik, Slovenski literarni prevod, 33.
661
teološkem slovarju moč najti dokaze o kontinuirani jezikovno slovstveni tradiciji, ki
sega nazaj do Brižinskih spomenikov.
Trubarjevo izročilo Slovencem v Eni dolgi predguvori k Novemu testamentu iz leta
1557 razkriva njegove teološke ideje ter Trubarjevo izvirnost in odvisnost. Ena dolga
predguvor je nastala potem, ko je Trubar že imel za sabo katekizem, abecednik in
prevod Matejevega evangelija kot prvega zaokroženega svetopisemskega teksta.
Obsežno Trubarjevo besedilo Ene dolge predguvori pomeni preobrat v njegovem delu,
saj naj bi šlo za teološki traktat, kar pa predstavlja v slovenskem slovstvu novo literarno
vrsto, in sicer prvo znanstveno razpravo. Trubar je z njo pokazal, kako je slovenski
jezik sposoben, da v njem napiše znanstveno teološko razpravo. Hkrati pa je to teološki
priročnik, ki ga je namenil slovenskemu človeku, da bi ga tudi na ta način izenačil z
drugimi evropskimi narodi. Namenjena je že zrelemu človeku, ki zna brati, ali vsaj
razume, kar mu nekdo bere, in mu tudi težja teološka vprašanja niso več povsem
tuja. J. Rajhman je z analizo Ene dolge predguvori utemeljil tezo o Trubarjevi teološki
razgledanosti, njegovi navezanosti na Melanchtonove in Bullingerjeve ideje, hkrati
pa z vzporejanjem Bernardove alegorije spregovoril o Trubarjevi hoteni umetniško
oblikovani prozi.48 To tezo nekako potrjuje tudi M. Stanovnik, ki sicer opozarja, da
biblijskih besedil ni mogoče brez pridržka enačiti z literarnimi, tj. s prevodi literarnih
del v ožjem pomenu besede, vendar iz literature zopet ni mogoče izločiti religioznih in
didaktičnih literarnih zvrsti od psalmov in himen do parabol in izrekov.49
Na osnovi Trubarjevega teološkega traktata v obliki predgovora k prevodu prvega
dela Nove zaveze leta 1557 moremo zaokrožiti podobo njegove verske in teološke
fiziognomije, iz katere izhaja njegov svetopisemski prevod. Trubarjevo vpetost v
svet religioznega pa razkrivajo njegova pisma, ki tudi predstavljajo vire, iz katerih je
mogoče dopolniti podobo slovenske reformacije in njenih akterjev. Že iz naslovljencev
lahko sklepamo Trubarjevo svetovljanstvo, njegovo zvezo z evropskimi verskimi
tokovi, predvsem pa njegovo prizadevanje za rast slovenske Cerkve in šolanje mladih
pridigarjev, skratka, skrb za njegovega slovenskega človeka. Trubarjevo dopisovanje
s cesarjem Maksimilijanom dokazuje pomembno vlogo kranjskega reformatorja v
notranjeavstrijskih deželah. Razodeva se Trubarjeva vnema za reformacijsko „delo“
(das Werk), katerega morda najpomembnejši del je prevajanje Nove zaveze najprej v
slovenski jezik, nato pa njegova pomoč pri nastajanju glagolskih in cirilskih prevodov.
48 J. Rajhman, Trubarjeva Ena dolga predguvor, Ljubljana 1986.
49 M. Stanovnik, Slovenski literarni prevod, 33.
661
