Page 660 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 660
barjeva teologija kot izhodišče prevajanja Svetega pisma v slovenski jezik
Ko govorimo o življenju in delu našega prvega reformatorja, imamo v mislih
konkretno osebnost v določenih zgodovinskih okoliščinah, ki je izpostavljena
vsem idejnim, kulturnim, religioznim in obče človeškim vplivom, ter se v teh
razmerah odloča za neko drugo obliko krščanstva, kot je bila obče veljavna do 16.
stoletja. V obravnavi in iskanju teoloških tokov znotraj protestantskega gibanja
moremo osmisliti religiozne in kulturne vzgibe, ki so vodili slovenske protestante v
njihovi odločitvi za slovensko pisano besedo kot sredstvo, s katerim bodo svojemu
preprostemu človeku posredovali božjo besedo. Iz Pisem Primoža Trubarja in
Pisem slovenskih protestantov prepoznamo tesno vpetost slovenskih protestantov v
evropske zgodovinske, verske in kulturne tokove 16. stoletja, ki je vtisnilo poseben
pečat evropskemu krščanstvu. To se ni moglo več odreči drugačnemu, sholastičnemu
gledanju na svet, prav tako pa je izoblikovalo ostrejše meje med evropskimi narodi,
ki so še vedno živeli v slogi, vse tja do začetkov 19. stoletja, ne da bi se zavedali, da so
korenine njihovega samosvojega razvoja že bile vsajene v stoletju reformacije. »Ko
v slovenskem prostoru govorimo o reformaciji kot o verskem gibanju, moremo z
izrazom protestantizem zajeti širše področje delovanja reformacije, ko nam gre že za
njene učinke, tako religiozne kot manj religiozne narave. V tej zvezi pa že govorimo o
Trubarju kot o očetu prve slovenske knjige.«47
Ko osvetljujemo miselni profil Primoža Trubarja, iz katerega izhaja odločitev
za prevajanje Nove zaveze, moramo izpostaviti izvirnost njegove osebnosti, ki je
v slovenskem kulturnem prostoru znala uveljaviti svoje poglede, ki so bili – ne
glede na tedanje razmere na tleh sedanjega slovenskega etničnega prostora –
specifično slovenski (odnos do svetne oblasti, pogled na grozečo turško nevarnost,
ki jo je Trubar hotel odvrniti z evangelijem). Predvsem pa moramo opozoriti na
antropološko humanistično usmerjenost Trubarjeve teologije, ki se je oblikovala
po zaslugi Erazma Rotterdamskega, prebiranja švicarskih teologov in njegovega
občudovanja antike. Iz njegovih del veje močan vpliv švicarskih protestantov,
predvsem Bullingerja, kar je privedlo do strpnega Trubarjevega protestantizma,
ki ima nekatere značilnosti, lastne le njemu, in jih ni mogoče spraviti v to ali ono
protestantsko smer. Govoriti smemo o posebni, Trubarjevi smeri v protestantizmu
in njegovi demokratični misli, ki se kaže, na primer, v povsem drugačnem odnosu
do kmetov, kot ga srečamo pri Luthru, poleg tega pa tudi Trubarjevo preporodno
47 J. Rajhman, Slovenski protestantizem kot odločilna razvojna stopnja slovenske narodne biti, v: Breda
Pogorelec (ur.), Zbornik predavanj, Ljubljana 1988, 110.
660
Ko govorimo o življenju in delu našega prvega reformatorja, imamo v mislih
konkretno osebnost v določenih zgodovinskih okoliščinah, ki je izpostavljena
vsem idejnim, kulturnim, religioznim in obče človeškim vplivom, ter se v teh
razmerah odloča za neko drugo obliko krščanstva, kot je bila obče veljavna do 16.
stoletja. V obravnavi in iskanju teoloških tokov znotraj protestantskega gibanja
moremo osmisliti religiozne in kulturne vzgibe, ki so vodili slovenske protestante v
njihovi odločitvi za slovensko pisano besedo kot sredstvo, s katerim bodo svojemu
preprostemu človeku posredovali božjo besedo. Iz Pisem Primoža Trubarja in
Pisem slovenskih protestantov prepoznamo tesno vpetost slovenskih protestantov v
evropske zgodovinske, verske in kulturne tokove 16. stoletja, ki je vtisnilo poseben
pečat evropskemu krščanstvu. To se ni moglo več odreči drugačnemu, sholastičnemu
gledanju na svet, prav tako pa je izoblikovalo ostrejše meje med evropskimi narodi,
ki so še vedno živeli v slogi, vse tja do začetkov 19. stoletja, ne da bi se zavedali, da so
korenine njihovega samosvojega razvoja že bile vsajene v stoletju reformacije. »Ko
v slovenskem prostoru govorimo o reformaciji kot o verskem gibanju, moremo z
izrazom protestantizem zajeti širše področje delovanja reformacije, ko nam gre že za
njene učinke, tako religiozne kot manj religiozne narave. V tej zvezi pa že govorimo o
Trubarju kot o očetu prve slovenske knjige.«47
Ko osvetljujemo miselni profil Primoža Trubarja, iz katerega izhaja odločitev
za prevajanje Nove zaveze, moramo izpostaviti izvirnost njegove osebnosti, ki je
v slovenskem kulturnem prostoru znala uveljaviti svoje poglede, ki so bili – ne
glede na tedanje razmere na tleh sedanjega slovenskega etničnega prostora –
specifično slovenski (odnos do svetne oblasti, pogled na grozečo turško nevarnost,
ki jo je Trubar hotel odvrniti z evangelijem). Predvsem pa moramo opozoriti na
antropološko humanistično usmerjenost Trubarjeve teologije, ki se je oblikovala
po zaslugi Erazma Rotterdamskega, prebiranja švicarskih teologov in njegovega
občudovanja antike. Iz njegovih del veje močan vpliv švicarskih protestantov,
predvsem Bullingerja, kar je privedlo do strpnega Trubarjevega protestantizma,
ki ima nekatere značilnosti, lastne le njemu, in jih ni mogoče spraviti v to ali ono
protestantsko smer. Govoriti smemo o posebni, Trubarjevi smeri v protestantizmu
in njegovi demokratični misli, ki se kaže, na primer, v povsem drugačnem odnosu
do kmetov, kot ga srečamo pri Luthru, poleg tega pa tudi Trubarjevo preporodno
47 J. Rajhman, Slovenski protestantizem kot odločilna razvojna stopnja slovenske narodne biti, v: Breda
Pogorelec (ur.), Zbornik predavanj, Ljubljana 1988, 110.
660
