Page 659 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 659
ikovne kompetence magistra svobodnih umetnosti – tj. popolno obvladovanje
latinščine, grščine, pri posameznikih tudi hebrejščine (zlasti če je dotični nameraval
svoj študij po absolvirani artistični nadaljevati še na teološki fakulteti)«.44 Trditev
moremo sprejeti, vendar Trubarju ne moremo odreči zelo široke izobrazbe, ki veje
iz celotnega njegovega dela (das Werk), kakor je celotno svoje delovanje poimenoval
v nemških predgovorih k svojim delom. Prav zaradi svoje široke razgledanosti se
je zavedal pomanjkljivosti v znanju in sam je opozarjal na težave, ki so spremljale
njegovo delo.
V nemškem predgovoru Tega prvega dela Novega testamenta (1557) je opisal svoje
prevajalsko delo: »Moje prevajanje pa gre le počasi od rok zaradi moje odgovorne
pridigarske službe, ki mi je prva dolžnost, in ker moram pri prevajanju vedno imeti
pred seboj dva latinska, dva nemška, en laški novi testament in še eno hrvaško mašno
knjigo, ki je bila pred kratkim natisnjena z latinskimi črkami; a preden pogledam vsako
besedo v vsakem prevodu posebej, še Erazmove annotationes in druge komentarje,
ter preudarim, kateremu prevodu naj bi sledil, preide mnogo časa.«45 Vinkler iz
navedenega sklepa, da Trubar pri slovenjenju Novega testamenta ni – kot npr. Luther
ali češki učenjaki – prevajal neposredno iz epohalne izdaje Novum testamentum
Erazma Rotterdamskega, katere srž je bila ravno tekstnokritična edicija grškega
teksta Nove zaveze, temveč je njegov posredni prevod temeljil na a) translatološki
kompilaciji obstoječih latinskih, nemških in italijanskih prevodov ter na b) biblični
hermenevtiki, kjer pa so zastran pomenske razjasnitve besedja igrali ključno vlogo
Erazmovi komentarji Novega testamenta.46
Ob celotnem Trubarjevem delu, katerega pomemben del so prevodi Nove zaveze
in Psalmov, danes težko povemo kaj novega. Znani raziskovalci druge polovice 20.
stoletja in mlajši sodobniki, kot so K. Ahačič, J. Vinkler, I. Grdina in drugi, so o
celotnem Trubarjevem delu prispevali nova vedenja, zato na tem mestu ne bomo
ponavljali njihovih spoznanj. Glede na to, da je nesporna ugotovitev vseh, ki so
svoje resno delo posvetili Trubarju in njegovemu delu, ta, da je Trubar bil v prvi
vrsti teolog, ki je celotno svoje delo postavil na temelj vere, bomo v nadaljevanju
naše spremne študije k Ta prvi deil tiga Noviga testamenta skušali osvetliti nekatera
teološka vprašanja, ki osmišljajo Trubarjevo odločitev za prevajanje Svetega pisma v
materni jezik, ter spregovorili o jeziku kot teološki kategoriji.
44 J. Vinkler, Pred Turki in papežniki nas brani. K peti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, v: Jonatan
Vinkler (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja V, Ljubljana 2009, 615.
45 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 77.
46 J. Vinkler, Pred Turki in papežniki nas brani, 617.
659
latinščine, grščine, pri posameznikih tudi hebrejščine (zlasti če je dotični nameraval
svoj študij po absolvirani artistični nadaljevati še na teološki fakulteti)«.44 Trditev
moremo sprejeti, vendar Trubarju ne moremo odreči zelo široke izobrazbe, ki veje
iz celotnega njegovega dela (das Werk), kakor je celotno svoje delovanje poimenoval
v nemških predgovorih k svojim delom. Prav zaradi svoje široke razgledanosti se
je zavedal pomanjkljivosti v znanju in sam je opozarjal na težave, ki so spremljale
njegovo delo.
V nemškem predgovoru Tega prvega dela Novega testamenta (1557) je opisal svoje
prevajalsko delo: »Moje prevajanje pa gre le počasi od rok zaradi moje odgovorne
pridigarske službe, ki mi je prva dolžnost, in ker moram pri prevajanju vedno imeti
pred seboj dva latinska, dva nemška, en laški novi testament in še eno hrvaško mašno
knjigo, ki je bila pred kratkim natisnjena z latinskimi črkami; a preden pogledam vsako
besedo v vsakem prevodu posebej, še Erazmove annotationes in druge komentarje,
ter preudarim, kateremu prevodu naj bi sledil, preide mnogo časa.«45 Vinkler iz
navedenega sklepa, da Trubar pri slovenjenju Novega testamenta ni – kot npr. Luther
ali češki učenjaki – prevajal neposredno iz epohalne izdaje Novum testamentum
Erazma Rotterdamskega, katere srž je bila ravno tekstnokritična edicija grškega
teksta Nove zaveze, temveč je njegov posredni prevod temeljil na a) translatološki
kompilaciji obstoječih latinskih, nemških in italijanskih prevodov ter na b) biblični
hermenevtiki, kjer pa so zastran pomenske razjasnitve besedja igrali ključno vlogo
Erazmovi komentarji Novega testamenta.46
Ob celotnem Trubarjevem delu, katerega pomemben del so prevodi Nove zaveze
in Psalmov, danes težko povemo kaj novega. Znani raziskovalci druge polovice 20.
stoletja in mlajši sodobniki, kot so K. Ahačič, J. Vinkler, I. Grdina in drugi, so o
celotnem Trubarjevem delu prispevali nova vedenja, zato na tem mestu ne bomo
ponavljali njihovih spoznanj. Glede na to, da je nesporna ugotovitev vseh, ki so
svoje resno delo posvetili Trubarju in njegovemu delu, ta, da je Trubar bil v prvi
vrsti teolog, ki je celotno svoje delo postavil na temelj vere, bomo v nadaljevanju
naše spremne študije k Ta prvi deil tiga Noviga testamenta skušali osvetliti nekatera
teološka vprašanja, ki osmišljajo Trubarjevo odločitev za prevajanje Svetega pisma v
materni jezik, ter spregovorili o jeziku kot teološki kategoriji.
44 J. Vinkler, Pred Turki in papežniki nas brani. K peti knjigi Zbranih del Primoža Trubarja, v: Jonatan
Vinkler (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja V, Ljubljana 2009, 615.
45 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966, 77.
46 J. Vinkler, Pred Turki in papežniki nas brani, 617.
659
