Page 658 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 658
en imeli pred sebo ta pravi studenic Tiga Noviga Testamenta, kir ie gerški pissan,
raven tiga smo mi tudi gledali na tu prevračene tih novih inu starih vučenikov, kateri
so ta Nov testament iz tiga gerskiga iezika v ta latinski, nemški inu v laški preobernili,
nerveč pak na Erazmov Roterodamov Nov testament; h timu so nom nega annotationes
sylnu pomagale.« V tej Trubarjevi trditvi je na začetku 20. stoletja Ivan Grafenauer
zaznal Trubarjevo »bahanje z grščino, ki je ni znal«.41 Vendar temu ne bi mogli
pritrditi, saj Trubar na več mestih izraža svoje prepričanje o odgovornosti, ki jo
prevzema s prevajanjem. Dobro se je namreč zavedal, da se spušča v dejanja, ki lahko
da bodo imela daljnosežne posledice tako na jezikovnem kot na teološkem področju.
V pismu Bullingerju 13. septembra 1555 piše: »Gospod Vergerij, moj gospod in rojak
/…/ se je letos veliko pogajal z mano, da bi skušal prevesti novo zavezo iz latinščine
in nemščine v slovenski jezik; to sem mu odklanjal, ker se ne čutim sposobnega,
saj ne znam ne grško ne hebrejsko, dokler mi tega ni naročila vsa cerkev moje
domovine.«42 Navedena Trubarjeva trditev vneto spremlja raziskovalce njegovega
dela, čeprav nekateri v njej prepoznavajo predvsem Trubarjevo samokritičnost in
zavest odgovornosti do svetopisemskega prevoda. Tako se M. Stanovnik sklicuje
na Trubarjeve posebne spodbude, s katerimi ta pojasnjuje svetopisemski prevod.
Te Trubar razkriva v posvetilu k Ta prvemu deilu tiga noviga testamenta, in sicer
pravi: »Gospod Vergerij je poleg Boga prvi in najimenitnejši povzročitelj, da se je
začelo tole prevajanje. Od Boga dani in sprejeti darovi ter poklic so prevajalca prisilili
k temu delu.« Povsem odkrita trditev, da so poleg Sv. Duha, apostolov, evangelistov,
humanistov in reformatorjev, Vergerija ter Cerkve njegove domovine, ena od
odločujočih spodbud za prevajanje Svetega pisma »od Boga dani in sprejeti darovi
ter poklic«, kaže na Trubarjevo zavest, da je prav on od Boga poklican k temu delu.
Poleg vseh pobud je bil »po svojih besedah vsaj sopobudnik svojih prevodov torej
tudi Trubar sam, ker se je čutil sposobnega in poklicanega za prevajanje«.43
J. Vinkler v obsežni študiji k Trubarjevemu Temu celemu psalterju Davidovemu
primerja Trubarjevo svetopisemsko prevajalsko delo s sočasnimi češkimi prevodi,
pri čemer ugotavlja, da »Trubarjevega obvladovanja izvirnih bibličnih jezikov po
do danes ugotovljenem ni mogoče primerjati z znanjem češkobratskih prevajalcev,
kajti našemu reformatorju so pri prevajanju izobrazbeno zagotovo umanjkala ravno
tista študijska leta, ki jih zaradi turške nevarnosti ni utegnil preživeti v univerzitetnih
predavalnicah in se tako ni mogel usposobiti v obsegu, ki je ponavadi definiral
41 I. Grafenauer, O Trubarjevem prevodu evangelijev, Dom in svet 27 (1914), 299.
42 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, 24.
43 M. Stanovnik, Slovenski literarni prevod, Ljubljana 2005, 18.
658
raven tiga smo mi tudi gledali na tu prevračene tih novih inu starih vučenikov, kateri
so ta Nov testament iz tiga gerskiga iezika v ta latinski, nemški inu v laški preobernili,
nerveč pak na Erazmov Roterodamov Nov testament; h timu so nom nega annotationes
sylnu pomagale.« V tej Trubarjevi trditvi je na začetku 20. stoletja Ivan Grafenauer
zaznal Trubarjevo »bahanje z grščino, ki je ni znal«.41 Vendar temu ne bi mogli
pritrditi, saj Trubar na več mestih izraža svoje prepričanje o odgovornosti, ki jo
prevzema s prevajanjem. Dobro se je namreč zavedal, da se spušča v dejanja, ki lahko
da bodo imela daljnosežne posledice tako na jezikovnem kot na teološkem področju.
V pismu Bullingerju 13. septembra 1555 piše: »Gospod Vergerij, moj gospod in rojak
/…/ se je letos veliko pogajal z mano, da bi skušal prevesti novo zavezo iz latinščine
in nemščine v slovenski jezik; to sem mu odklanjal, ker se ne čutim sposobnega,
saj ne znam ne grško ne hebrejsko, dokler mi tega ni naročila vsa cerkev moje
domovine.«42 Navedena Trubarjeva trditev vneto spremlja raziskovalce njegovega
dela, čeprav nekateri v njej prepoznavajo predvsem Trubarjevo samokritičnost in
zavest odgovornosti do svetopisemskega prevoda. Tako se M. Stanovnik sklicuje
na Trubarjeve posebne spodbude, s katerimi ta pojasnjuje svetopisemski prevod.
Te Trubar razkriva v posvetilu k Ta prvemu deilu tiga noviga testamenta, in sicer
pravi: »Gospod Vergerij je poleg Boga prvi in najimenitnejši povzročitelj, da se je
začelo tole prevajanje. Od Boga dani in sprejeti darovi ter poklic so prevajalca prisilili
k temu delu.« Povsem odkrita trditev, da so poleg Sv. Duha, apostolov, evangelistov,
humanistov in reformatorjev, Vergerija ter Cerkve njegove domovine, ena od
odločujočih spodbud za prevajanje Svetega pisma »od Boga dani in sprejeti darovi
ter poklic«, kaže na Trubarjevo zavest, da je prav on od Boga poklican k temu delu.
Poleg vseh pobud je bil »po svojih besedah vsaj sopobudnik svojih prevodov torej
tudi Trubar sam, ker se je čutil sposobnega in poklicanega za prevajanje«.43
J. Vinkler v obsežni študiji k Trubarjevemu Temu celemu psalterju Davidovemu
primerja Trubarjevo svetopisemsko prevajalsko delo s sočasnimi češkimi prevodi,
pri čemer ugotavlja, da »Trubarjevega obvladovanja izvirnih bibličnih jezikov po
do danes ugotovljenem ni mogoče primerjati z znanjem češkobratskih prevajalcev,
kajti našemu reformatorju so pri prevajanju izobrazbeno zagotovo umanjkala ravno
tista študijska leta, ki jih zaradi turške nevarnosti ni utegnil preživeti v univerzitetnih
predavalnicah in se tako ni mogel usposobiti v obsegu, ki je ponavadi definiral
41 I. Grafenauer, O Trubarjevem prevodu evangelijev, Dom in svet 27 (1914), 299.
42 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, 24.
43 M. Stanovnik, Slovenski literarni prevod, Ljubljana 2005, 18.
658
