Page 657 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 657
e,36 ki bi mogli služiti Trubarju kot predloga za prevod Nove zaveze, in sklene,
da »je Trubar Novo zavezo prevajal po Erazmovem prevodu, ki ga je na določenih
mestih korigiral z Luthrovim«.37 V obsežni navedeni literaturi je zbral domala vse
raziskave, ki se neposredno ali posredno dotikajo dela slovenskih protestantov 16.
stoletja, torej tudi Trubarja.
Glede na številne objave v Trubarjevem letu 2008, ob 500-letnici njegovega rojstva, bi
pričakovali nadaljnji odgovor na vprašanje o Trubarjevih virih za prevajanje Svetega
pisma, pa kljub neštetim zapisom Slovenci nismo dobili pomembnejšega novega
izsledka, tako da ostajamo pri že znanih ugotovitvah. Zato moremo omeniti le
najpomembnejše Trubarjeve neposredne izjave o njegovih virih, kakor jih je zapisal
sam bodisi v predgovorih bodisi v pismih.
Trubar reformator je tudi prevajal kot reformator, iz svojega notranjega religioznega
prepričanja. Že v domovini je po Bonomovi humanistični vzgoji v Trstu spoznal,
»da je beseda pred dejanjem, da je tako rekoč beseda sama že tudi dejanje. Toda ne
vsaka beseda, temveč predvsem tista, ki je napisana (pa tudi govorjena) v domačem
maternem jeziku«.38 Trubar se je pri Bonomu navzel miselnosti, ki jo je reformacija
še okrepila: človek je pred Bogom brez posrednika, le Kristus je med njim in Bogom
vezni člen, ki s svojo sredniško vlogo kot bogočlovek povezuje Boga z njim. Božjo
voljo, ki se razodeva v navdihnjenem svetopisemskem besedilu, spozna le tako, da
se odpre božji besedi. Sveto pismo pa mora brati in poslušati v svojem jeziku, zato
reformator prevaja sveta besedila, da tako omogoči verniku zvezo z Bogom: sola
scriptura, solus Christus, sola fides. »Samo Sveto pismo« prek »samo Kristus« pripelje
do »samo vera«. Človek mora zaupati v božjo pomoč, ki jo dobiva tudi prek Svetega
pisma.39 V tej zavesti se je Trubar lotil prevajanja, pri čemer je na prvo mesto postavil
svoje religiozno prepričanje, tvegal pa je vse druge morebitne težave, ki se jih je
vseskozi zavedal in svoje naloge nikoli ni razumel lahkomiselno.40
V prvem objavljenem svetopisemskem delu Ta evangeli svetiga Matevža 1555 Trubar
v predgovoru zapiše: »H drugimu vom poveimo, de mi u le-tim našim prevračenu smo
36 Ahačič navaja dela, iz katerih je primerjal odlomke in po katerih bi lahko prevajal Trubar, in sicer:
Luthrov prevod celotne Biblije v nemščino po izdaji iz 1545, Erazmov prevod Nove zaveze v latinščino
po natisu iz 1542, latinsko Vulgato, »Zwinglijevo« Biblijo v nemščini po izdaji iz 1531, Bruciolijev
prevod Nove zaveze v italijanščino, Bernardinov lekcionar 1885, grško izvirno besedilo Nove zaveze.
37 K. Ahačič, n. d. 271.
38 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 152.
39 N. m.
40 K. Ahačič navaja mesta, kjer Trubar govori o prevajanju, oziroma raziskovalce, ki raziskujejo Trubar-
jeve vire, v: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, 268–269.
657
da »je Trubar Novo zavezo prevajal po Erazmovem prevodu, ki ga je na določenih
mestih korigiral z Luthrovim«.37 V obsežni navedeni literaturi je zbral domala vse
raziskave, ki se neposredno ali posredno dotikajo dela slovenskih protestantov 16.
stoletja, torej tudi Trubarja.
Glede na številne objave v Trubarjevem letu 2008, ob 500-letnici njegovega rojstva, bi
pričakovali nadaljnji odgovor na vprašanje o Trubarjevih virih za prevajanje Svetega
pisma, pa kljub neštetim zapisom Slovenci nismo dobili pomembnejšega novega
izsledka, tako da ostajamo pri že znanih ugotovitvah. Zato moremo omeniti le
najpomembnejše Trubarjeve neposredne izjave o njegovih virih, kakor jih je zapisal
sam bodisi v predgovorih bodisi v pismih.
Trubar reformator je tudi prevajal kot reformator, iz svojega notranjega religioznega
prepričanja. Že v domovini je po Bonomovi humanistični vzgoji v Trstu spoznal,
»da je beseda pred dejanjem, da je tako rekoč beseda sama že tudi dejanje. Toda ne
vsaka beseda, temveč predvsem tista, ki je napisana (pa tudi govorjena) v domačem
maternem jeziku«.38 Trubar se je pri Bonomu navzel miselnosti, ki jo je reformacija
še okrepila: človek je pred Bogom brez posrednika, le Kristus je med njim in Bogom
vezni člen, ki s svojo sredniško vlogo kot bogočlovek povezuje Boga z njim. Božjo
voljo, ki se razodeva v navdihnjenem svetopisemskem besedilu, spozna le tako, da
se odpre božji besedi. Sveto pismo pa mora brati in poslušati v svojem jeziku, zato
reformator prevaja sveta besedila, da tako omogoči verniku zvezo z Bogom: sola
scriptura, solus Christus, sola fides. »Samo Sveto pismo« prek »samo Kristus« pripelje
do »samo vera«. Človek mora zaupati v božjo pomoč, ki jo dobiva tudi prek Svetega
pisma.39 V tej zavesti se je Trubar lotil prevajanja, pri čemer je na prvo mesto postavil
svoje religiozno prepričanje, tvegal pa je vse druge morebitne težave, ki se jih je
vseskozi zavedal in svoje naloge nikoli ni razumel lahkomiselno.40
V prvem objavljenem svetopisemskem delu Ta evangeli svetiga Matevža 1555 Trubar
v predgovoru zapiše: »H drugimu vom poveimo, de mi u le-tim našim prevračenu smo
36 Ahačič navaja dela, iz katerih je primerjal odlomke in po katerih bi lahko prevajal Trubar, in sicer:
Luthrov prevod celotne Biblije v nemščino po izdaji iz 1545, Erazmov prevod Nove zaveze v latinščino
po natisu iz 1542, latinsko Vulgato, »Zwinglijevo« Biblijo v nemščini po izdaji iz 1531, Bruciolijev
prevod Nove zaveze v italijanščino, Bernardinov lekcionar 1885, grško izvirno besedilo Nove zaveze.
37 K. Ahačič, n. d. 271.
38 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 152.
39 N. m.
40 K. Ahačič navaja mesta, kjer Trubar govori o prevajanju, oziroma raziskovalce, ki raziskujejo Trubar-
jeve vire, v: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, 268–269.
657
