Page 656 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 656
ige Ta drugi deil tiga Noviga testamenta 1582 je objavil enak seznam, v katerem
so devterokanonične knjige in je Luther zanje dvomil, da bi bile enako svete kot
druge. Protestanti in Luther so namreč odrekli kanoničnost nekaterim besedilom
Stare zaveze, ki so v rimski Cerkvi pozneje dobila ime devterokanonične knjige, in
sicer: Judita, Tobit, Sirah, Modrost, Baruh, Prva in Druga knjiga Makabejcev ter deli
Danielove in Esterine knjige. Trubar jih imenuje: Iudith te bucqve Iuditeve,Tobias
te Tobieve bucqve, Ecclesiastici te Bucqvi Jezusa Syraha, Sapie(!)tiae te Bucqvi te
Salomonove modrusti, Baruch ta prerok, Machabeorum te Perve, te Druge machabeske
bucqvi, Daniel ta prerok, Hester te Bucqve Estreve.
Trubar, kot smo že omenili, ne dvomi v navdihnjenost svetopisemskih besedil.
Sledi stalnemu prepričanju Cerkve o božanskem nastanku besedil, pri čemer pa ne
omenja cerkvenih zborov kot zakonitih ubesedovalcev vere rimske Cerkve, ampak
so zanj ta Cerkev preprosto verniki.32 Cerkveni zbori so odločali tudi o kanoničnosti
svetopisemskih knjig že v prvih stoletjih krščanstva. Končni seznam pa je postavil
florentinski cerkveni zbor v Odloku za jakobite leta 1442.33 Tridentinski koncil je leta
1546 v odloku Sacrosancta zatrdil, da so vse knjige, ki so v latinski izdaji Vulgata,
z vsemi njihovimi deli, svete in kanonične. To je bila dogma, ki jo je bilo treba v
rimski Cerkvi spoštovati in o njej ni bilo dvoma. Glede na to, da se kanoničnost
dotika predvsem svetopisemskih knjig Stare zaveze in da je obširnejšo razpravo o
Trubarjevem odnosu do njih objavil M. Peklaj, se v podrobnosti ne bomo spuščali.
Za Trubarja in protestante je povzetek, začetek in konec vsega Svetega pisma nauk o
opravičenju grešnika brez del postave. Samo po veri je človek deležen rešitve, ki se
je zgodila po Kristusu. Po Luthru je to notranji kriterij kanoničnosti, po katerem so
nekatera besedila bolj, druga manj sveta in normativna, odvisno od tega, koliko je v
njih zastopan ta osrednji nauk vere.34
Trubarjevi viri za prevajanje
Pregled pomembnejših obravnav Trubarjevega prevodnega svetopisemskega dela je
objavil K. Ahačič,35 ki ugotavlja, da raziskovalci prevajanja slovenskih protestantov
niso dokončno odgovorili na vprašanje o virih za prevajanje. Sam primerja različne
III, Ljubljana 2005, 600–603.
32 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, 190–191.
33 H. Denzinger, Enchiridion symbolorum definitorum et declarationum de rebus fidei et morum, Freiburg
2005, št. 1334–1335.
34 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, 194.
35 K. Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, Ljubljana 2007,
263–267.
656
so devterokanonične knjige in je Luther zanje dvomil, da bi bile enako svete kot
druge. Protestanti in Luther so namreč odrekli kanoničnost nekaterim besedilom
Stare zaveze, ki so v rimski Cerkvi pozneje dobila ime devterokanonične knjige, in
sicer: Judita, Tobit, Sirah, Modrost, Baruh, Prva in Druga knjiga Makabejcev ter deli
Danielove in Esterine knjige. Trubar jih imenuje: Iudith te bucqve Iuditeve,Tobias
te Tobieve bucqve, Ecclesiastici te Bucqvi Jezusa Syraha, Sapie(!)tiae te Bucqvi te
Salomonove modrusti, Baruch ta prerok, Machabeorum te Perve, te Druge machabeske
bucqvi, Daniel ta prerok, Hester te Bucqve Estreve.
Trubar, kot smo že omenili, ne dvomi v navdihnjenost svetopisemskih besedil.
Sledi stalnemu prepričanju Cerkve o božanskem nastanku besedil, pri čemer pa ne
omenja cerkvenih zborov kot zakonitih ubesedovalcev vere rimske Cerkve, ampak
so zanj ta Cerkev preprosto verniki.32 Cerkveni zbori so odločali tudi o kanoničnosti
svetopisemskih knjig že v prvih stoletjih krščanstva. Končni seznam pa je postavil
florentinski cerkveni zbor v Odloku za jakobite leta 1442.33 Tridentinski koncil je leta
1546 v odloku Sacrosancta zatrdil, da so vse knjige, ki so v latinski izdaji Vulgata,
z vsemi njihovimi deli, svete in kanonične. To je bila dogma, ki jo je bilo treba v
rimski Cerkvi spoštovati in o njej ni bilo dvoma. Glede na to, da se kanoničnost
dotika predvsem svetopisemskih knjig Stare zaveze in da je obširnejšo razpravo o
Trubarjevem odnosu do njih objavil M. Peklaj, se v podrobnosti ne bomo spuščali.
Za Trubarja in protestante je povzetek, začetek in konec vsega Svetega pisma nauk o
opravičenju grešnika brez del postave. Samo po veri je človek deležen rešitve, ki se
je zgodila po Kristusu. Po Luthru je to notranji kriterij kanoničnosti, po katerem so
nekatera besedila bolj, druga manj sveta in normativna, odvisno od tega, koliko je v
njih zastopan ta osrednji nauk vere.34
Trubarjevi viri za prevajanje
Pregled pomembnejših obravnav Trubarjevega prevodnega svetopisemskega dela je
objavil K. Ahačič,35 ki ugotavlja, da raziskovalci prevajanja slovenskih protestantov
niso dokončno odgovorili na vprašanje o virih za prevajanje. Sam primerja različne
III, Ljubljana 2005, 600–603.
32 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, 190–191.
33 H. Denzinger, Enchiridion symbolorum definitorum et declarationum de rebus fidei et morum, Freiburg
2005, št. 1334–1335.
34 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, 194.
35 K. Ahačič, Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem, Ljubljana 2007,
263–267.
656
