Page 655 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 655
Matjaž je v Trubarjevem jubilejnem letu na rimskem simpoziju govoril o načelih
Trubarjevega prevajanja, pri čemer je podal pregled doslej objavljenih razprav na to
temo in svoje ugotovitve strnil v štirih točkah: 1. Osnovno Trubarjevo načelo izhaja
iz Svetega pisma samega, saj je bilo zapisano, da se božje razodetje razodene vsem
ljudem in da bi po njem ljudje verovali in se zveličali, kakor pravi apostol Janez (prim.
Jn 20,30–31) /…/ Bog je izbral človeško govorico, ker se je hotel ljudem razodeti. 2.
Trubarjev prevod v slovenski jezik temelji na načelu humanistov in razsvetljenskih
prevajalcev, da je človek, ki je stopil v ospredje, zmožen prodreti v skrivnost svetega
in tako tudi globlje razumeti sebe in svet. Prevajanje Svetega pisma je tako postalo eno
temeljnih poslanstev v službi človeku, ki je predvsem bitje komunikacij in odnosov. 3.
Iz narave Svetega pisma kot božje besede in iz narave človeka izhaja, da je dopustno,
potrebno in mogoče Sveto pismo prevesti v vse ljudske jezike. 4. Luthrovo načelo o
»ponemčenju Biblije« (Verdeutschung) je eno najbolj kontroverznih načel prevajanja,
saj se zgleduje po humanistični zahtevi, da pri prevajanju ni mogoče upoštevati
zgolj teksta temveč tudi duha okolja njegovega nastanka; pri prevajanju pa je treba
upoštevati tudi način govorjenja in razumevanja bralca, ki mu je prevod namenjen. S
tem pa se lahko pojavi možnost interpretacije, kar so očitali Luthru. Matjaž Trubarju
priznava čut tako za jezik kot za dojemanje celotnega teološkega sporočila, ki je
odločilno za sprejemanje celotnih prevajalskih odločitev.28
Kanoničnost svetih knjig v Trubarjevih delih
Glede kanoničnosti svetih knjig moramo poudariti, da je Trubar v svojem času nanje
gledal na svoj, trubarjanski29 način, saj je v Ta slovenski koledar, ki vselej terpi 1562
objavil seznam svetopisemskih knjig, za katere Luther dvomi, da bi smele biti del
Biblije.30 Tako piše Trubar: »Le-ta register pravi, koliko ie bucqvi inu štukov v ti celi
Biblii, vsiga S. pisma. Inu koku se vsake bucqve latinski inu slovenski imenuio. Inu koku
se kratko inu dolgo pišeio. Inu kuliko capitolov vsake bucqve imaio«.31 Tudi v začetku
2009, 189–198.
28 M. Matjaž, n. d., 349–353.
29 Rajhman ves čas govori o svojstveni Trubarjevi poti znotraj reformacijskega gibanja 16. stoletja, kar
dejansko že potrjuje njegova Cerkovna ordninga kot slovenski cerkveni red, pa tudi njegov odnos do
bistvenih teoloških vprašanj znotraj protestantske teologije njegovega časa.
30 Luther je v predgovoru k Novemu testamentu 1522 zapisal: »Janezov evangelij in njegovo prvo pismo,
Pavlova pisma, zlasti tista Rimljanom, Galačanom, Efežanom ter Prvo Petrovo pismo, to so knjige, ki ti
kažejo Kristusa in te uče vsega, kar ti je nujno vedeti in je odrešno, pa čeravno ne bi videl nobene druge
knjige in nauka ali slišal zanju.« Trditev kaže na Luthrovo stališče do posameznih novozaveznih knjig
in njegovo vrednotenje le-teh (M. Luther, Tukaj stojim: Teološko politični spisi, Ljubljana 2002, 14).
31 P. Trubar, Ta slovenski koledar, Tübingen 1567, v: Jonatan Vinkler (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja
655
Trubarjevega prevajanja, pri čemer je podal pregled doslej objavljenih razprav na to
temo in svoje ugotovitve strnil v štirih točkah: 1. Osnovno Trubarjevo načelo izhaja
iz Svetega pisma samega, saj je bilo zapisano, da se božje razodetje razodene vsem
ljudem in da bi po njem ljudje verovali in se zveličali, kakor pravi apostol Janez (prim.
Jn 20,30–31) /…/ Bog je izbral človeško govorico, ker se je hotel ljudem razodeti. 2.
Trubarjev prevod v slovenski jezik temelji na načelu humanistov in razsvetljenskih
prevajalcev, da je človek, ki je stopil v ospredje, zmožen prodreti v skrivnost svetega
in tako tudi globlje razumeti sebe in svet. Prevajanje Svetega pisma je tako postalo eno
temeljnih poslanstev v službi človeku, ki je predvsem bitje komunikacij in odnosov. 3.
Iz narave Svetega pisma kot božje besede in iz narave človeka izhaja, da je dopustno,
potrebno in mogoče Sveto pismo prevesti v vse ljudske jezike. 4. Luthrovo načelo o
»ponemčenju Biblije« (Verdeutschung) je eno najbolj kontroverznih načel prevajanja,
saj se zgleduje po humanistični zahtevi, da pri prevajanju ni mogoče upoštevati
zgolj teksta temveč tudi duha okolja njegovega nastanka; pri prevajanju pa je treba
upoštevati tudi način govorjenja in razumevanja bralca, ki mu je prevod namenjen. S
tem pa se lahko pojavi možnost interpretacije, kar so očitali Luthru. Matjaž Trubarju
priznava čut tako za jezik kot za dojemanje celotnega teološkega sporočila, ki je
odločilno za sprejemanje celotnih prevajalskih odločitev.28
Kanoničnost svetih knjig v Trubarjevih delih
Glede kanoničnosti svetih knjig moramo poudariti, da je Trubar v svojem času nanje
gledal na svoj, trubarjanski29 način, saj je v Ta slovenski koledar, ki vselej terpi 1562
objavil seznam svetopisemskih knjig, za katere Luther dvomi, da bi smele biti del
Biblije.30 Tako piše Trubar: »Le-ta register pravi, koliko ie bucqvi inu štukov v ti celi
Biblii, vsiga S. pisma. Inu koku se vsake bucqve latinski inu slovenski imenuio. Inu koku
se kratko inu dolgo pišeio. Inu kuliko capitolov vsake bucqve imaio«.31 Tudi v začetku
2009, 189–198.
28 M. Matjaž, n. d., 349–353.
29 Rajhman ves čas govori o svojstveni Trubarjevi poti znotraj reformacijskega gibanja 16. stoletja, kar
dejansko že potrjuje njegova Cerkovna ordninga kot slovenski cerkveni red, pa tudi njegov odnos do
bistvenih teoloških vprašanj znotraj protestantske teologije njegovega časa.
30 Luther je v predgovoru k Novemu testamentu 1522 zapisal: »Janezov evangelij in njegovo prvo pismo,
Pavlova pisma, zlasti tista Rimljanom, Galačanom, Efežanom ter Prvo Petrovo pismo, to so knjige, ki ti
kažejo Kristusa in te uče vsega, kar ti je nujno vedeti in je odrešno, pa čeravno ne bi videl nobene druge
knjige in nauka ali slišal zanju.« Trditev kaže na Luthrovo stališče do posameznih novozaveznih knjig
in njegovo vrednotenje le-teh (M. Luther, Tukaj stojim: Teološko politični spisi, Ljubljana 2002, 14).
31 P. Trubar, Ta slovenski koledar, Tübingen 1567, v: Jonatan Vinkler (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja
655
