Page 654 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 654
pravi,22 ko ponovi ugotovitve iz primerjave Matejevega evangelija z Luthrovim
prevodom in grško predlogo, sklene pa z mislijo, da Trubarjev prevod bolj ustreza
praktičnim bogoslužnim potrebam kakor znanstvenim zahtevam prevajanja. Trubarju
priznava, da veličina njegovega prevoda ni v znanstveni natančnosti in sposobnosti
prevajanja, temveč v tem, da je sploh začel prevajati in tako prvi dal rojakom Sveto
pismo v domačem jeziku, povrh pa v obliki, ki je bila zelo primerna za bogoslužje.23
M. Peklaj, ki se sicer v večji meri ukvarja z Dalmatinom in njegovim prevodom
Biblije 1584, svoje razprave v zvezi s Trubarjevim prevodom namenja okoliščinam,
ki so privedle do prevajanja, in ne raziskuje Trubarjevih virov za prevajanje. Njegova
trditev, da je Trubar »gledal v Svetem pismu avtoriteto, ki razgalja in uničuje
papeško Cerkev, ki je v zmoti in je odpadla od 'čistega evangelija',«24 se navezuje na
protestantsko interpretacijo, iz katere izhaja Trubar že v prvi slovenski knjigi leta
1550. V pridigi o veri pravi: »An verni človik, ta ima napoprei to misal inu dobro
šego na sebi, de lubi to božyo bessedo. To rad posluša oli sam bere, to samo za risnično
derži inu ti isti sami veryame. Kadar pag ludie govore, vuče oli deio, tar si bodi te svety
očaki Stare oli Nove zaveze, falš kersčanska Cerkou, koncili, navada, papeži, škoffi, fari,
menihi oli dur bodi, taku ta verni gleda inu rezmisli, aku se nih vuk inu vse giane gliha
z božyemi besedami, katere so v tih svetih buqvah, v ty Bibly zepisane.«25 Peklaj pritrjuje
Trubarju, da je treba imeti Sveto pismo v razumljivem jeziku kot dokaz in orožje,
saj se božja beseda ne ponuja le kot duhovna hrana, ampak se protestantom ponuja
tudi kot sodna instanca zoper napačno Cerkev. V Svetem pismu naj vernik najde vso
oporo za vero in življenje po njej.26 V Trubarjevem odnosu do Svetega pisma Peklaj
izpostavlja, da ta nikoli ni podvomil, da je Sveto pismo nastalo po navdihu Svetega
Duha, kakor uči tradicionalni nauk. Ta nauk je uporabil v duhu reformacije tako,
da ga podaja v nasprotju s človeškimi izročili, saj je Sveto pismo človeku dovolj in ne
potrebuje nobene druge avtoritete. Trubar je bliže tradicionalnemu (katoliškemu)
nauku, ko v nasprotju z Luthrom, ki Stari zavezi priznava le judovski kánon, navaja
»daljši seznam svetopisemskih knjig in še nekaj apokrifov. Nekatere devterokanonične
knjige navaja v teološki razpravi, kot da so enakovredne drugim. Razlikuje med Božjo
besedo, ki po milosti deluje v dušah, in samim besedilom Biblije.«27
22 F. Rozman, Prevajanje Svetega pisma na Slovenskem, Bogoslovni vestnik 50 (1990), 427–442.
23 F. Rozman, n. d., 430.
24 M. Peklaj, Pomen Trubarjevega prevajanja Svetega pisma, Bogoslovni vestnik 46 (1986), 243.
25 F. Krajnc-Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 246.
26 M. Peklaj, Pomen Trubarjevega prevajanja, 24.
27 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, v: Primož Trubar (Simpoziji v Rimu 26), Celje, Rim
654
prevodom in grško predlogo, sklene pa z mislijo, da Trubarjev prevod bolj ustreza
praktičnim bogoslužnim potrebam kakor znanstvenim zahtevam prevajanja. Trubarju
priznava, da veličina njegovega prevoda ni v znanstveni natančnosti in sposobnosti
prevajanja, temveč v tem, da je sploh začel prevajati in tako prvi dal rojakom Sveto
pismo v domačem jeziku, povrh pa v obliki, ki je bila zelo primerna za bogoslužje.23
M. Peklaj, ki se sicer v večji meri ukvarja z Dalmatinom in njegovim prevodom
Biblije 1584, svoje razprave v zvezi s Trubarjevim prevodom namenja okoliščinam,
ki so privedle do prevajanja, in ne raziskuje Trubarjevih virov za prevajanje. Njegova
trditev, da je Trubar »gledal v Svetem pismu avtoriteto, ki razgalja in uničuje
papeško Cerkev, ki je v zmoti in je odpadla od 'čistega evangelija',«24 se navezuje na
protestantsko interpretacijo, iz katere izhaja Trubar že v prvi slovenski knjigi leta
1550. V pridigi o veri pravi: »An verni človik, ta ima napoprei to misal inu dobro
šego na sebi, de lubi to božyo bessedo. To rad posluša oli sam bere, to samo za risnično
derži inu ti isti sami veryame. Kadar pag ludie govore, vuče oli deio, tar si bodi te svety
očaki Stare oli Nove zaveze, falš kersčanska Cerkou, koncili, navada, papeži, škoffi, fari,
menihi oli dur bodi, taku ta verni gleda inu rezmisli, aku se nih vuk inu vse giane gliha
z božyemi besedami, katere so v tih svetih buqvah, v ty Bibly zepisane.«25 Peklaj pritrjuje
Trubarju, da je treba imeti Sveto pismo v razumljivem jeziku kot dokaz in orožje,
saj se božja beseda ne ponuja le kot duhovna hrana, ampak se protestantom ponuja
tudi kot sodna instanca zoper napačno Cerkev. V Svetem pismu naj vernik najde vso
oporo za vero in življenje po njej.26 V Trubarjevem odnosu do Svetega pisma Peklaj
izpostavlja, da ta nikoli ni podvomil, da je Sveto pismo nastalo po navdihu Svetega
Duha, kakor uči tradicionalni nauk. Ta nauk je uporabil v duhu reformacije tako,
da ga podaja v nasprotju s človeškimi izročili, saj je Sveto pismo človeku dovolj in ne
potrebuje nobene druge avtoritete. Trubar je bliže tradicionalnemu (katoliškemu)
nauku, ko v nasprotju z Luthrom, ki Stari zavezi priznava le judovski kánon, navaja
»daljši seznam svetopisemskih knjig in še nekaj apokrifov. Nekatere devterokanonične
knjige navaja v teološki razpravi, kot da so enakovredne drugim. Razlikuje med Božjo
besedo, ki po milosti deluje v dušah, in samim besedilom Biblije.«27
22 F. Rozman, Prevajanje Svetega pisma na Slovenskem, Bogoslovni vestnik 50 (1990), 427–442.
23 F. Rozman, n. d., 430.
24 M. Peklaj, Pomen Trubarjevega prevajanja Svetega pisma, Bogoslovni vestnik 46 (1986), 243.
25 F. Krajnc-Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I, Ljubljana 2002, 246.
26 M. Peklaj, Pomen Trubarjevega prevajanja, 24.
27 M. Peklaj, Trubarjev odnos do Svetega pisma, v: Primož Trubar (Simpoziji v Rimu 26), Celje, Rim
654
