Page 653 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 653
venska beseda, vendar se germanizmom očitno namenoma ni želel odpovedati
zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih
besedil in dobrega razumevanja. Kajti tudi on je kot Luther stavil na razumevanju
božje besede pri vernikih , saj moreta le iz razumljenega priti spoznanje in vera.«20
Vinkler se sklicuje na Trubarjev Predguvor k Articulom 1562 ter na njegovo pismo
ljubljanskemu cerkvenemu odboru 19. marca 1560, v katerem pojasnjuje, zakaj je
posamezne besede prevedel tako in ne drugače. Predvsem pa Vinkler poudarja, da
je bilo ključnega pomena za začetnika nemške in slovenske reformacije to, da sta
oba, Luther in Trubar, pri prevajanju Svetega pisma izbrala za temeljno predlogo isto
knjigo, in to Erazma Rotterdamskega Novum testamentum. Tako se je nemška in
slovenska tradicija prevajanja Svetega pisma od 16. stoletja naprej paradigmatično
sklicevala na prevajanje iz izvirnika in ne toliko na ubesedovanje že obstoječih
starejših prevodov v druge jezike.
Biblicisti o Trubarjevem prevodu
Trubarjevo prevajalsko svetopisemsko delo je bilo doslej ovrednoteno z različnih
vidikov in po štiristo petdesetih letih ga je ovrednotila tudi slovenska biblična stroka.
Pomembnejše razprave z bibličnega področja so v zadnjih letih prispevali F. Rozman,
M. Peklaj in M. Matjaž. Rozman je primerjal Trubarjev prevod z Luthrovim in grškim
besedilom, in to predvsem Matejev evangelij, pri čemer je prišel do spoznanja, da
Trubar ni samostojno prevajal po grškem izvirniku, temveč po Luthru. Zanj je dokaz
dejstvo, da se Trubar domala dobesedno ujema z Luthrom, še bolj pa ga v prepričanju
potrjuje njuno hkratno odstopanje od izvirnika, posebno tam, kjer Luther ni najbolje
izrazil prvotnega pomena. Trubar ga ni popravil, temveč je sprejel Luthrovo obliko.
Trubar nikdar ne popravlja Lutra, čeprav ta ni dobro ali dovolj izčrpno izrazil
izvirnika, kar bi moral storiti, če bi prevajal samostojno. Vendar Rozman meni, da
se v vseh novozaveznih knjigah Trubar ni enako močno naslonil na Luthra. Precej
samostojnosti naj bi po njegovem pokazal v pismu Rimljanom, vendar ne vsebinske,
temveč bolj slogovne. Trubarju očita nedoslednost v rabi imen, v prevajanju istih
svetopisemskih stavkov in načinu izražanja, kar naj bi bila Trubarjeva stalnost, tako
da je, po Rozmanu, nedoslednost temeljna značilnost njegovega prevoda.21 Tako
Rozman, ki Trubarju očita celo »nasilje nad svetim besedilom«, ko ta dodaja pojasnila,
ko se mu prvi izraz ni zdel dovolj močan, in je tako, po Rozmanu, nastal nekakšen
»razširjeni prevod« glede na Luthra in izvirnik. Svojo sodbo Rozman razširi v poznejši
20 J. Vinkler, Razgledi po srednjeveški in renesančni misli o prevajanju Svetega pisma, 38–39.
21 F. Rozman, Kako je Trubar prevajal Sveto pismo Nove zaveze, 240.
653
zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih
besedil in dobrega razumevanja. Kajti tudi on je kot Luther stavil na razumevanju
božje besede pri vernikih , saj moreta le iz razumljenega priti spoznanje in vera.«20
Vinkler se sklicuje na Trubarjev Predguvor k Articulom 1562 ter na njegovo pismo
ljubljanskemu cerkvenemu odboru 19. marca 1560, v katerem pojasnjuje, zakaj je
posamezne besede prevedel tako in ne drugače. Predvsem pa Vinkler poudarja, da
je bilo ključnega pomena za začetnika nemške in slovenske reformacije to, da sta
oba, Luther in Trubar, pri prevajanju Svetega pisma izbrala za temeljno predlogo isto
knjigo, in to Erazma Rotterdamskega Novum testamentum. Tako se je nemška in
slovenska tradicija prevajanja Svetega pisma od 16. stoletja naprej paradigmatično
sklicevala na prevajanje iz izvirnika in ne toliko na ubesedovanje že obstoječih
starejših prevodov v druge jezike.
Biblicisti o Trubarjevem prevodu
Trubarjevo prevajalsko svetopisemsko delo je bilo doslej ovrednoteno z različnih
vidikov in po štiristo petdesetih letih ga je ovrednotila tudi slovenska biblična stroka.
Pomembnejše razprave z bibličnega področja so v zadnjih letih prispevali F. Rozman,
M. Peklaj in M. Matjaž. Rozman je primerjal Trubarjev prevod z Luthrovim in grškim
besedilom, in to predvsem Matejev evangelij, pri čemer je prišel do spoznanja, da
Trubar ni samostojno prevajal po grškem izvirniku, temveč po Luthru. Zanj je dokaz
dejstvo, da se Trubar domala dobesedno ujema z Luthrom, še bolj pa ga v prepričanju
potrjuje njuno hkratno odstopanje od izvirnika, posebno tam, kjer Luther ni najbolje
izrazil prvotnega pomena. Trubar ga ni popravil, temveč je sprejel Luthrovo obliko.
Trubar nikdar ne popravlja Lutra, čeprav ta ni dobro ali dovolj izčrpno izrazil
izvirnika, kar bi moral storiti, če bi prevajal samostojno. Vendar Rozman meni, da
se v vseh novozaveznih knjigah Trubar ni enako močno naslonil na Luthra. Precej
samostojnosti naj bi po njegovem pokazal v pismu Rimljanom, vendar ne vsebinske,
temveč bolj slogovne. Trubarju očita nedoslednost v rabi imen, v prevajanju istih
svetopisemskih stavkov in načinu izražanja, kar naj bi bila Trubarjeva stalnost, tako
da je, po Rozmanu, nedoslednost temeljna značilnost njegovega prevoda.21 Tako
Rozman, ki Trubarju očita celo »nasilje nad svetim besedilom«, ko ta dodaja pojasnila,
ko se mu prvi izraz ni zdel dovolj močan, in je tako, po Rozmanu, nastal nekakšen
»razširjeni prevod« glede na Luthra in izvirnik. Svojo sodbo Rozman razširi v poznejši
20 J. Vinkler, Razgledi po srednjeveški in renesančni misli o prevajanju Svetega pisma, 38–39.
21 F. Rozman, Kako je Trubar prevajal Sveto pismo Nove zaveze, 240.
653
