Page 652 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 652
uthrovem primeru govorijo celo o filološki teologiji: »Beseda je tukaj, dana in
nedvoumna. Naloga filološke teologije je, dati Svetemu pismu jasen, nedvoumen
smisel«.15 Pri prevodu Svetega pisma je Luther uveljavil metodološko načelo: prevod
mora graditi na Duhu, ne na črki, vendar ne izključno. Kjer koli bi se pojavil teološki
dvom, mora črka prepustiti mesto Duhu in lep jezik (gut deutsch) ni več toliko
pomemben, da bi zaradi njega škodo trpela vsebina besedila. Luther in protestanti so
bili kot oznanjevalci evangelija pridigarji. Vero so razumeli kot človekov odgovor na
ponudbo Božjega usmiljenja. Vera se kaže iz oznanjevanja, oznanjevanje pa temelji
na posredovanju Kristusove besede. Kadar gre za besedo, mora ta biti razumljiva,
zato bistvo Luthrovega reformacijskega nauka v »sola fides, sola Scriptura« (samo
vera, samo Sveto pismo). Od tod tudi Luthrova teologija jezika, ki priča o tem, da
verski voditelj (Luther) ne potrebuje posvečenih ampak filologijo.16
O Luthrovih neposrednih vplivih na Trubarjevo razmišljanje o prevajalskem delu so
raziskovalci različnih mnenj. Rajhman, na primer, ugotavlja, da ni mogoče zaslediti,
da bi se bil Trubar ob svojih jezikovnih razmišljanjih v zvezi s prevajanjem skliceval
na Luthra, vendar je toliko podobnosti med Trubarjevim in Luthrovim jezikovnim
nazorom, da smemo trditi, da Trubar ni mogel mimo že ustaljene jezikovne prakse
Luthrove reformacije.17 M. Stanovnik nazorno primerja Luthrove in Trubarjeve
utemeljitve prevoda, ki pričajo o usodni povezanosti obeh avtorjev in utemeljiteljev
narodnih jezikov,18 pri čemer izpostavlja: »Kakor Trubarjev prevod se je tudi njegova
misel o prevodu gibala v enakih okvirih kakor Luthrova, bila je podobno razčlenjena
in niansirana na tistih področjih, ki se jih je dotikala, a vedno smiselno prilagojena
slovenskim razmeram in slovenskemu jeziku. Za Luthrova razmišljanja o jeziku
velja, da so bila v svojem času najbolj poglobljena in izdelana, zato je tudi Trubarjevo
samostojno domišljeno načelo zvestega in razumljivega prevoda na ravni tedanje
najbolj razvite evropske refleksije.«19
Podobno razmišlja J. Vinkler, ki trdi, da se je Trubar pri prevajanju posluževal
»številnih besednih transformacij – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in
razlage s parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo zavedal dvojnic germanizem –
15 P. Hankamer, Die Sprache, Bonn 1927, 46.
16 F. Krajnc-Večko, Martin Luther in teološka utemeljitev maternega jezika pri slovenskih protestantih,
ČZN 70 (1999), 453–461.
17 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 142; isti, Metodologija prevajanja slovenskih protestantov, v:
Štiristo let prevajanja na Slovenskem, Ljubljana 1985, 29.
18 M. Stanovnik, Slovenski literarni prevod 1550–2000, 13–42.
19 M. Stanovnik, n. d., 26.
652
nedvoumna. Naloga filološke teologije je, dati Svetemu pismu jasen, nedvoumen
smisel«.15 Pri prevodu Svetega pisma je Luther uveljavil metodološko načelo: prevod
mora graditi na Duhu, ne na črki, vendar ne izključno. Kjer koli bi se pojavil teološki
dvom, mora črka prepustiti mesto Duhu in lep jezik (gut deutsch) ni več toliko
pomemben, da bi zaradi njega škodo trpela vsebina besedila. Luther in protestanti so
bili kot oznanjevalci evangelija pridigarji. Vero so razumeli kot človekov odgovor na
ponudbo Božjega usmiljenja. Vera se kaže iz oznanjevanja, oznanjevanje pa temelji
na posredovanju Kristusove besede. Kadar gre za besedo, mora ta biti razumljiva,
zato bistvo Luthrovega reformacijskega nauka v »sola fides, sola Scriptura« (samo
vera, samo Sveto pismo). Od tod tudi Luthrova teologija jezika, ki priča o tem, da
verski voditelj (Luther) ne potrebuje posvečenih ampak filologijo.16
O Luthrovih neposrednih vplivih na Trubarjevo razmišljanje o prevajalskem delu so
raziskovalci različnih mnenj. Rajhman, na primer, ugotavlja, da ni mogoče zaslediti,
da bi se bil Trubar ob svojih jezikovnih razmišljanjih v zvezi s prevajanjem skliceval
na Luthra, vendar je toliko podobnosti med Trubarjevim in Luthrovim jezikovnim
nazorom, da smemo trditi, da Trubar ni mogel mimo že ustaljene jezikovne prakse
Luthrove reformacije.17 M. Stanovnik nazorno primerja Luthrove in Trubarjeve
utemeljitve prevoda, ki pričajo o usodni povezanosti obeh avtorjev in utemeljiteljev
narodnih jezikov,18 pri čemer izpostavlja: »Kakor Trubarjev prevod se je tudi njegova
misel o prevodu gibala v enakih okvirih kakor Luthrova, bila je podobno razčlenjena
in niansirana na tistih področjih, ki se jih je dotikala, a vedno smiselno prilagojena
slovenskim razmeram in slovenskemu jeziku. Za Luthrova razmišljanja o jeziku
velja, da so bila v svojem času najbolj poglobljena in izdelana, zato je tudi Trubarjevo
samostojno domišljeno načelo zvestega in razumljivega prevoda na ravni tedanje
najbolj razvite evropske refleksije.«19
Podobno razmišlja J. Vinkler, ki trdi, da se je Trubar pri prevajanju posluževal
»številnih besednih transformacij – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in
razlage s parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo zavedal dvojnic germanizem –
15 P. Hankamer, Die Sprache, Bonn 1927, 46.
16 F. Krajnc-Večko, Martin Luther in teološka utemeljitev maternega jezika pri slovenskih protestantih,
ČZN 70 (1999), 453–461.
17 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, 142; isti, Metodologija prevajanja slovenskih protestantov, v:
Štiristo let prevajanja na Slovenskem, Ljubljana 1985, 29.
18 M. Stanovnik, Slovenski literarni prevod 1550–2000, 13–42.
19 M. Stanovnik, n. d., 26.
652
