Page 651 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 651
omu, s stališča katerega so Vulgatini grecizmi zveneli celo barbarsko.9 Svojo
odločitev je Erazem pojasnil v uvodu v svoje obsežne opombe ali Annotationes,
na katere se sklicuje tudi Trubar. Dokazoval je, da se je spremenila »publika«,
ki sprejema svetopisemsko besedilo, zato naj bi Vulgata nenadoma ostala brez
prvotnega učinka.10 Njegov prevod grške izdaje Nove zaveze leta 1516 je sploh prvi
prevod grškega izvirnika in prva tekstnokritična izdaja Nove zaveze, s čemer je
postavil temelje znanstvenega bibličnega študija in prevajanja. Doživel je več kot
220 izdaj in je tako imenovani textus receptus ali sprejeto besedilo.11 Nanj se je opiral
Luther. Čeprav Rozman trdi, da se je Luther poslužil druge grške predloge,12 pa drugi
poznavalci Luthrovega dela poudarjajo, da je prevajal prav po Erazmovi predlogi.
Luther je bil s svojo idejo o »sola scriptura« pobudnik za prevod Svetega pisma v
ljudski jezik, v jezik, ki ga govori ljudstvo, nikakor ne v jezik, ki so ga uvajali nemški
humanisti.13 Čeprav je Luther sam uporabljal jezik humanistov in se ni mogel povsem
ločiti od latinščine, je zelo zgodaj uvidel, da ne more vztrajati pri »svetih« jezikih,
tudi tedaj ne, ko piše in uči o teoloških resnicah. Zato predstavlja njegov prevod
Svetega pisma v nasprotju z Erazmovim nov korak, tudi v sami reformaciji, saj je
njegov prevod zasnovan na ljudskem izrazu, kar je razvidno tudi iz njegove Poslanice
o prevajanju (1530), ki razkriva njegovo pojmovanje narodnega jezika.14 Luthru
jezik predstavlja človeško sredstvo, v katerem se uteleša Duh in jezikoslovec po njem
spoznava božji nauk. Teologija, ki temelji na Svetem pismu, in filologija, ki se ukvarja
z ubeseditvijo božje besede, sta zanj neločljivo povezani, tako da nekateri jezikoslovci
9 D. Movrin, Fidus interpres – Zvesti prevajalec. Slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja, Ljubljana
2010, 82.
10 P. Botley, Latin Translation in the Renaissance: The Theory and Practice of Leonardo Bruni, Giannozzo
Manetti, Erasmus, Cambridge 2004, 120–121.
11 Novozaveznega izvirnika praktično ni. Tekstna kritika razlikuje štiri novozavezna rokopisna območja:
bizantinsko, aleksandrijsko, zahodno in cezarejsko. Za Zahod je najpomembnejše bizantinsko ali
carigrajsko, ki se imenuje tudi splošno (kainós), ker je prav na njem nastalo tako imenovano sprejeto
besedilo – textus receptus, ki ga je na podlagi rokopisov sestavil Erazem Rotterdamski.
12 »Vendar Luther ni sprejel za osnovo prevajanja sprejeto besedilo (textus receptus), se pravi Erazmo-
ve oblike novozaveznega besedila, temveč predlogo, ki jo sloviti strokovnjak novozavezne tekstne
kritike Constantin von Tischendorf v svojem Novum Testamentum Graece (Leipzig 1841) označuje z
okrajšavo Rc. in pravi, da 'significat textum vulgo receptum s. Elseviriorum'.« (F. Rozman, n. d. (1986),
228; prim. tudi M. Matjaž, Načela Trubarjevega prevajanja Svetega pisma, v: Primož Trubar (Simpoziji
v Rimu 26), Celje, Rim 2009, 348.)
13 H. Moser, Annalen der deutschen Sprache (Metzler 5), Stuttgart 1972, 41; H. Wolf, Martin Luther,
Metzler 1980, 93.
14 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, Ljubljana 2008, 141.
651
odločitev je Erazem pojasnil v uvodu v svoje obsežne opombe ali Annotationes,
na katere se sklicuje tudi Trubar. Dokazoval je, da se je spremenila »publika«,
ki sprejema svetopisemsko besedilo, zato naj bi Vulgata nenadoma ostala brez
prvotnega učinka.10 Njegov prevod grške izdaje Nove zaveze leta 1516 je sploh prvi
prevod grškega izvirnika in prva tekstnokritična izdaja Nove zaveze, s čemer je
postavil temelje znanstvenega bibličnega študija in prevajanja. Doživel je več kot
220 izdaj in je tako imenovani textus receptus ali sprejeto besedilo.11 Nanj se je opiral
Luther. Čeprav Rozman trdi, da se je Luther poslužil druge grške predloge,12 pa drugi
poznavalci Luthrovega dela poudarjajo, da je prevajal prav po Erazmovi predlogi.
Luther je bil s svojo idejo o »sola scriptura« pobudnik za prevod Svetega pisma v
ljudski jezik, v jezik, ki ga govori ljudstvo, nikakor ne v jezik, ki so ga uvajali nemški
humanisti.13 Čeprav je Luther sam uporabljal jezik humanistov in se ni mogel povsem
ločiti od latinščine, je zelo zgodaj uvidel, da ne more vztrajati pri »svetih« jezikih,
tudi tedaj ne, ko piše in uči o teoloških resnicah. Zato predstavlja njegov prevod
Svetega pisma v nasprotju z Erazmovim nov korak, tudi v sami reformaciji, saj je
njegov prevod zasnovan na ljudskem izrazu, kar je razvidno tudi iz njegove Poslanice
o prevajanju (1530), ki razkriva njegovo pojmovanje narodnega jezika.14 Luthru
jezik predstavlja človeško sredstvo, v katerem se uteleša Duh in jezikoslovec po njem
spoznava božji nauk. Teologija, ki temelji na Svetem pismu, in filologija, ki se ukvarja
z ubeseditvijo božje besede, sta zanj neločljivo povezani, tako da nekateri jezikoslovci
9 D. Movrin, Fidus interpres – Zvesti prevajalec. Slike iz dveh tisočletij zgodovine prevajanja, Ljubljana
2010, 82.
10 P. Botley, Latin Translation in the Renaissance: The Theory and Practice of Leonardo Bruni, Giannozzo
Manetti, Erasmus, Cambridge 2004, 120–121.
11 Novozaveznega izvirnika praktično ni. Tekstna kritika razlikuje štiri novozavezna rokopisna območja:
bizantinsko, aleksandrijsko, zahodno in cezarejsko. Za Zahod je najpomembnejše bizantinsko ali
carigrajsko, ki se imenuje tudi splošno (kainós), ker je prav na njem nastalo tako imenovano sprejeto
besedilo – textus receptus, ki ga je na podlagi rokopisov sestavil Erazem Rotterdamski.
12 »Vendar Luther ni sprejel za osnovo prevajanja sprejeto besedilo (textus receptus), se pravi Erazmo-
ve oblike novozaveznega besedila, temveč predlogo, ki jo sloviti strokovnjak novozavezne tekstne
kritike Constantin von Tischendorf v svojem Novum Testamentum Graece (Leipzig 1841) označuje z
okrajšavo Rc. in pravi, da 'significat textum vulgo receptum s. Elseviriorum'.« (F. Rozman, n. d. (1986),
228; prim. tudi M. Matjaž, Načela Trubarjevega prevajanja Svetega pisma, v: Primož Trubar (Simpoziji
v Rimu 26), Celje, Rim 2009, 348.)
13 H. Moser, Annalen der deutschen Sprache (Metzler 5), Stuttgart 1972, 41; H. Wolf, Martin Luther,
Metzler 1980, 93.
14 J. Rajhman, Teologija Primoža Trubarja, Ljubljana 2008, 141.
651
