Page 650 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 650
enzitete njihovega verskega hotenja. Njihovi izobraženi privrženci in njihov uspeh
v celotnem družbenem dogajanju 16. stoletja pa dajejo reformaciji poleg verskega
tudi družbeni in politični pomen.7
Vendar se vrnimo k Svetemu pismu in človekovemu odnosu do sveta. Luther je
za izhodišče teologije in središče krščanskega življenja postavil Sveto pismo (sola
scriptura), izhodišče njegovega teološkega razmišljanja pa je bilo vprašanje: »Kako
najdem usmiljenega Boga?« Iskal je osebni stik z Bogom in njegovim razodetjem.
Njegov močno poudarjeni personalizem se kaže v človekovem vedenju pred
Bogom, ko je človeku najpomembnejša »fides caritate formata« – vera, ki jo oblikuje
ljubezen, kar ga vodi do ponotranjenja in utrjuje njegov odnos z Bogom. Tovrstno
razumevanje vere in teologije je močno prisotno tudi pri našem prvem reformatorju
Primožu Trubarju, ki pa nekako na prvo mesto postavlja skrb za svojega vernika,
ki bo z njegovo pomočjo, tudi s knjigo v slovenskem jeziku, prispel k Bogu, zato
bomo v celotni študiji namenili več prostora teologiji in preko nje Trubarjevemu
razumevanju človeka 16. stoletja, ki je ob Svetem pismu v narodnem jeziku na novo
dojemal krščanstvo in prek njega svoje bivanje.
Kljub znanim zgodovinskim, družbenim in cerkvenim okoliščinam Trubarjeve
dobe in njegovega sveta naj omenimo zgolj najpomembnejše, ki so pogojevale vznik
celotnega Trubarjevega delovanja, predvsem pa njegovega programa prevajanja
Svetega pisma. Evropska krščanska zavest se je začela odpirati za globlje razumevanje
biblične resničnosti šele s humanističnim načelom ad fontes (nazaj k virom) in
z Erazmom Rotterdamskim, njegovim svetopisemskim prevodom ter obema
uvodnima traktatoma Paraclesis in Methodus.8 Laiška gibanja iz visokega srednjega
veka, iz katerih je vsaj posredno zrasel tudi Luther, so plod humanistične ideje, da
naj bi tudi laik bil deležen istega privilegija kakor klerik, namreč, da bi mogel sam
spremljati božjo besedo in si oblikovati svoje razumevanje bistvenih duhovnih
vprašanj. Erazmov prevod Svetega pisma je za kulturno zavest takratne Evrope
pomenil revolucionaren korak, saj je prekinil z več kot tisočletno tradicijo uporabe
Hieronimove Vulgate. Erazem je ni želel zavreči, Hieronimov obstoječi in v Cerkvi
veljaven prevod je želel le popraviti ter ga približati sodobnemu razumevanju.
Latinščina 4. stoletja je namreč v 16. stoletju zvenela povsem robato, še več,
izobraženci je naj ne bi več razumeli, saj so se vrnili h klasičnemu ciceronskemu
7 F. M. Dolinar, Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik 46 (1986), 207–208.
8 J. Rajhman, Metodologija prevajanja slovenskih protestantov, v: Štiristo let prevajanja na Slovenskem,
Ljubljana 1985, 27–29.
650
v celotnem družbenem dogajanju 16. stoletja pa dajejo reformaciji poleg verskega
tudi družbeni in politični pomen.7
Vendar se vrnimo k Svetemu pismu in človekovemu odnosu do sveta. Luther je
za izhodišče teologije in središče krščanskega življenja postavil Sveto pismo (sola
scriptura), izhodišče njegovega teološkega razmišljanja pa je bilo vprašanje: »Kako
najdem usmiljenega Boga?« Iskal je osebni stik z Bogom in njegovim razodetjem.
Njegov močno poudarjeni personalizem se kaže v človekovem vedenju pred
Bogom, ko je človeku najpomembnejša »fides caritate formata« – vera, ki jo oblikuje
ljubezen, kar ga vodi do ponotranjenja in utrjuje njegov odnos z Bogom. Tovrstno
razumevanje vere in teologije je močno prisotno tudi pri našem prvem reformatorju
Primožu Trubarju, ki pa nekako na prvo mesto postavlja skrb za svojega vernika,
ki bo z njegovo pomočjo, tudi s knjigo v slovenskem jeziku, prispel k Bogu, zato
bomo v celotni študiji namenili več prostora teologiji in preko nje Trubarjevemu
razumevanju človeka 16. stoletja, ki je ob Svetem pismu v narodnem jeziku na novo
dojemal krščanstvo in prek njega svoje bivanje.
Kljub znanim zgodovinskim, družbenim in cerkvenim okoliščinam Trubarjeve
dobe in njegovega sveta naj omenimo zgolj najpomembnejše, ki so pogojevale vznik
celotnega Trubarjevega delovanja, predvsem pa njegovega programa prevajanja
Svetega pisma. Evropska krščanska zavest se je začela odpirati za globlje razumevanje
biblične resničnosti šele s humanističnim načelom ad fontes (nazaj k virom) in
z Erazmom Rotterdamskim, njegovim svetopisemskim prevodom ter obema
uvodnima traktatoma Paraclesis in Methodus.8 Laiška gibanja iz visokega srednjega
veka, iz katerih je vsaj posredno zrasel tudi Luther, so plod humanistične ideje, da
naj bi tudi laik bil deležen istega privilegija kakor klerik, namreč, da bi mogel sam
spremljati božjo besedo in si oblikovati svoje razumevanje bistvenih duhovnih
vprašanj. Erazmov prevod Svetega pisma je za kulturno zavest takratne Evrope
pomenil revolucionaren korak, saj je prekinil z več kot tisočletno tradicijo uporabe
Hieronimove Vulgate. Erazem je ni želel zavreči, Hieronimov obstoječi in v Cerkvi
veljaven prevod je želel le popraviti ter ga približati sodobnemu razumevanju.
Latinščina 4. stoletja je namreč v 16. stoletju zvenela povsem robato, še več,
izobraženci je naj ne bi več razumeli, saj so se vrnili h klasičnemu ciceronskemu
7 F. M. Dolinar, Od reforme do reformacije, Bogoslovni vestnik 46 (1986), 207–208.
8 J. Rajhman, Metodologija prevajanja slovenskih protestantov, v: Štiristo let prevajanja na Slovenskem,
Ljubljana 1985, 27–29.
650
