Page 649 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 649
o je Trubar iz povsem praktičnih pastoralnih potreb prevedel novozavezna
besedila, ki so jih tudi protestanti največ uporabljali pri bogoslužju in oznanjevanju
evangelija med svojimi verniki. Tako za izhodišče obravnave Trubarjevega prevajanja
Svetega pisma postavimo njegov pastoralno-verski program, katerega končni rezultat
je začetek slovenske tiskane besede in slovenske teologije.
Ideja o prevajanju Svetega pisma se Trubarju gotovo ni porodila sama od sebe. Veliko
je že bilo zapisanega o kulturnih, političnih, verskih, jezikovnih … razmerah 16.
stoletja, ki so pripeljale do odločitve znotraj takrat vodilne sile vseh pomembnih
dogajanj – katoliške Cerkve, in to sprva do ideje o reformiranju te ustanove ter
kasneje do dokončne odločitve za novo versko smer, protestantizem. Naj zgolj
bežno omenimo razmere na prelomu 15. v 16. stoletje, ki so privedle do drugačnega
razmišljanja v Cerkvi in teologiji. Krščanska Evropa se po zahodnem razkolu
(1378–1415) ni mogla več poenotiti v bistvenih vprašanjih organizacije in nauka
Cerkve. Poleg zunanjih nepravilnosti, ki so bile vidne pri višjem in nižjem kleru, je
vse pogosteje prihajalo tudi do razhajanj v teologiji sami. Tomizem kot via antiqua
so še gojili dominikanci v Italiji in posamezniki v Španiji (Cajetan +1534, Savonarola
+1498), kljub temu pa je že zdavnaj izgubil svojo verodostojnost in moč. 15. stoletje
je obvladoval nominalizem najrazličnejših smeri, ki je predmet vere formalno
logično razdelil ter v teologijo vnesel nebiblično mišljenje o božji samovolji (potestas
Dei absoluta) ter pelagijansko razlago opravičenja – človek je sam zmožen dobrih
del brez posebne božje pomoči. V tej teologiji je postala milost postranska stvar.
V nevarnem zanemarjanju bistvene vsebine krščanskega verovanja se je teologija
obrnila k obrobnim temam. Prvenstveno teološka vprašanja o odrešenju po Jezusovi
smrti na križu, o veri in opravičenju, o bistvu zakramentov, o odnosu maše do
enkratne in neponovljive Jezusove daritve na križu so se umaknila v ozadje ali pa so
o njih razpravljali legalistično, površno, simbolično. Zaradi napačne razlage milosti
so učili, da more papež direktno poseči v onostranstvo in rešiti duše iz vic. Ljudje
so bili vse bolj negotovi v odnosu do uradne Cerkve, pobožnost pa je postajala vse
bolj pozunanjena in formalistična. V takih razmerah ob koncu 15. in na začetku 16.
stoletja je bila reformacija revolucionaren odgovor na neurejene razmere v Cerkvi.
Po mnenju zgodovinarjev so trije izjemni duhovi Martin Luther, Huldrych Zwingli
in Jean Calvin mogli sprožiti reformno gibanje takšnih razsežnosti prav zaradi
obeh jezikov izvirnik > prevod razlikujeta. Konstantinova delovna metoda se je torej vrtela okoli
interpretativnega ugotavljanja pomenske strukture izvirnika, kar je bilo mogoče s pomočjo teološke
hermenevtike, eksegeze, in ponovnega narejanja te strukture z jezikovnimi sredstvi slovanskega jezi-
ka.« F. Rozman, Kako je Trubar prevajal Sveto pismo Nove zaveze, Bogoslovni vestnik 46 (1986), 230.
649
besedila, ki so jih tudi protestanti največ uporabljali pri bogoslužju in oznanjevanju
evangelija med svojimi verniki. Tako za izhodišče obravnave Trubarjevega prevajanja
Svetega pisma postavimo njegov pastoralno-verski program, katerega končni rezultat
je začetek slovenske tiskane besede in slovenske teologije.
Ideja o prevajanju Svetega pisma se Trubarju gotovo ni porodila sama od sebe. Veliko
je že bilo zapisanega o kulturnih, političnih, verskih, jezikovnih … razmerah 16.
stoletja, ki so pripeljale do odločitve znotraj takrat vodilne sile vseh pomembnih
dogajanj – katoliške Cerkve, in to sprva do ideje o reformiranju te ustanove ter
kasneje do dokončne odločitve za novo versko smer, protestantizem. Naj zgolj
bežno omenimo razmere na prelomu 15. v 16. stoletje, ki so privedle do drugačnega
razmišljanja v Cerkvi in teologiji. Krščanska Evropa se po zahodnem razkolu
(1378–1415) ni mogla več poenotiti v bistvenih vprašanjih organizacije in nauka
Cerkve. Poleg zunanjih nepravilnosti, ki so bile vidne pri višjem in nižjem kleru, je
vse pogosteje prihajalo tudi do razhajanj v teologiji sami. Tomizem kot via antiqua
so še gojili dominikanci v Italiji in posamezniki v Španiji (Cajetan +1534, Savonarola
+1498), kljub temu pa je že zdavnaj izgubil svojo verodostojnost in moč. 15. stoletje
je obvladoval nominalizem najrazličnejših smeri, ki je predmet vere formalno
logično razdelil ter v teologijo vnesel nebiblično mišljenje o božji samovolji (potestas
Dei absoluta) ter pelagijansko razlago opravičenja – človek je sam zmožen dobrih
del brez posebne božje pomoči. V tej teologiji je postala milost postranska stvar.
V nevarnem zanemarjanju bistvene vsebine krščanskega verovanja se je teologija
obrnila k obrobnim temam. Prvenstveno teološka vprašanja o odrešenju po Jezusovi
smrti na križu, o veri in opravičenju, o bistvu zakramentov, o odnosu maše do
enkratne in neponovljive Jezusove daritve na križu so se umaknila v ozadje ali pa so
o njih razpravljali legalistično, površno, simbolično. Zaradi napačne razlage milosti
so učili, da more papež direktno poseči v onostranstvo in rešiti duše iz vic. Ljudje
so bili vse bolj negotovi v odnosu do uradne Cerkve, pobožnost pa je postajala vse
bolj pozunanjena in formalistična. V takih razmerah ob koncu 15. in na začetku 16.
stoletja je bila reformacija revolucionaren odgovor na neurejene razmere v Cerkvi.
Po mnenju zgodovinarjev so trije izjemni duhovi Martin Luther, Huldrych Zwingli
in Jean Calvin mogli sprožiti reformno gibanje takšnih razsežnosti prav zaradi
obeh jezikov izvirnik > prevod razlikujeta. Konstantinova delovna metoda se je torej vrtela okoli
interpretativnega ugotavljanja pomenske strukture izvirnika, kar je bilo mogoče s pomočjo teološke
hermenevtike, eksegeze, in ponovnega narejanja te strukture z jezikovnimi sredstvi slovanskega jezi-
ka.« F. Rozman, Kako je Trubar prevajal Sveto pismo Nove zaveze, Bogoslovni vestnik 46 (1986), 230.
649
