Page 648 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 648
celi Novi testament, ki sta mu namenjeni šesta in sedma knjiga Zbranih del
Primoža Trubarja, je izšel v dveh oziroma treh izdajah.2 Pričujoče delo (ZDPT
VI) prinaša prvi del izdaje iz leta 1582, o kateri je sicer Trubar sam v nemškem
predgovoru3 zapisal: »Kar zadeva translacijo odnosno prevod, sem pri tem testamentu
ostal pri svojem prvem prevodu,4 saj ko sem ga ponovno prebiral, v njem nisem
odkril nobenih nepravilnosti, pa tudi v petindvajsetih letih, odkar sem začel prevajati,
nisem od nikogar bil obdolžen kakršnih koli nepravilnosti. Ohranil sem tudi prejšnjo
ortografijo, saj vsakdo, kdor slovenskega jezika sicer ne razume, vsaj toliko dobro bere,
da ga lahko dobro razume vsak slovenski kmet, ki ga posluša.«5 Vendar Trubarjeva
trditev, da ni ničesar spreminjal, ni sprejemljiva, saj enostavno ni mogoče z
opombami označiti vseh razhajanj v obeh oziroma vseh treh izdajah, ker jih je
preveč. Tako bo/bosta prva oziroma prvi dve izdaji (Matejev evangelij) izšla/izšli v
celotnem prepisu kot suplement k Zbranim delom.
Trubarjeva odločitev za prevod
Odgovor na vprašanje, zakaj se Trubar ni lotil prevajanja celotnega Svetega pisma,
je preprost. Kakor sta sv. Ciril in Metod za svoje misijonarsko delo med Slovani
prevedla najprej evangelije in psalme, šele kasneje pa druge knjige Svetega pisma,6
2 Ta evangelij svetega Matevža 1555, 1557 in 1582.
3 V nemškem predgovoru Trubar med drugim utemeljuje, zakaj je celotno delo posvetil Ludviku Würt-
temberškemu: »Po preudarku in razmisleku o omenjenih in mnogih drugih dobrih delih, ki sta jih vaša
knežja milost in vaš blaženi gospod oče milostno izkazala naši slovenski Cerkvi, meni in mojim sinovom,
sem ta Novi testament v slovenskem jeziku, sedaj drugič tiskan v Tübingenu, želel v večni spomin in za-
hvalo posvetiti vaši knežji milosti.« (P. Trubar, Neues Testament (1581–1582), v: Biblia Slavica /nadalje
BS/ IV: Südslawische Bibeln, Bd. 3, Paderborn 2006, (:)(:)(:)1 (BS 313).
4 Ta pervi deil tiga Noviga testamenta 1557.
5 P. Trubar, Neues Testament (1581–1582), v: BS IV: Südslawische Bibeln, Bd. 3, Paderborn 2006, (:)(:) 5
(BS 311).
6 J. Vinkler, Razgledi po srednjeveški in renesančni misli o prevajanju Svetega pisma, Studia Iustinopo-
litana 1 (2008), 31–32. Vinkler v razpravi o srednjeveških in renesančnih predgovorih k prevodom
Svetega pisma analizira ohranjeni fragment iz traktata, ki ga pripisujejo Konstantinu Filozofu – Cirilu,
z naslovom Sv. Konstantina – Cirila predgovor k slovanskemu prevodu evangeliarja (nastal med leti
863 in 869), pri čemer ugotavlja Konstantinovo – Cirilovo stališče o prevajanju Svetega pisma: »'Kajti
beseda in izrazi ne veljajo nič, temveč njega /evangelija/ pomen.'« In tudi: »'Kajti prevajam zato, da bi
bila razumljiva /evangelijska/ razlaga, ne pa zato, da bi bila dosežena dobesedna doslednost izraza' …
Iz tega je razumeti: glavni določnici bibličnih prevodov naj bi bili njihovo ujemanje z izhodiščnim
pomenom bibličnega besedila in jasnost, zato je mogoče prizadevanje za razumljivost evangelijskih
prevodov, ki je vključevalo tudi večjo ali manjšo svobodo pri izbiri samega bibličnega izraza, šteti za
Konstantinovo zavestno početje. Slednje je temeljilo na naslednji metodi: prvi korak pri prevajanju
je: a) razlaga, eksegeza … interpretacija besedila …, b) študij posameznih izrazov, kjer se izrazni ravni
648
Primoža Trubarja, je izšel v dveh oziroma treh izdajah.2 Pričujoče delo (ZDPT
VI) prinaša prvi del izdaje iz leta 1582, o kateri je sicer Trubar sam v nemškem
predgovoru3 zapisal: »Kar zadeva translacijo odnosno prevod, sem pri tem testamentu
ostal pri svojem prvem prevodu,4 saj ko sem ga ponovno prebiral, v njem nisem
odkril nobenih nepravilnosti, pa tudi v petindvajsetih letih, odkar sem začel prevajati,
nisem od nikogar bil obdolžen kakršnih koli nepravilnosti. Ohranil sem tudi prejšnjo
ortografijo, saj vsakdo, kdor slovenskega jezika sicer ne razume, vsaj toliko dobro bere,
da ga lahko dobro razume vsak slovenski kmet, ki ga posluša.«5 Vendar Trubarjeva
trditev, da ni ničesar spreminjal, ni sprejemljiva, saj enostavno ni mogoče z
opombami označiti vseh razhajanj v obeh oziroma vseh treh izdajah, ker jih je
preveč. Tako bo/bosta prva oziroma prvi dve izdaji (Matejev evangelij) izšla/izšli v
celotnem prepisu kot suplement k Zbranim delom.
Trubarjeva odločitev za prevod
Odgovor na vprašanje, zakaj se Trubar ni lotil prevajanja celotnega Svetega pisma,
je preprost. Kakor sta sv. Ciril in Metod za svoje misijonarsko delo med Slovani
prevedla najprej evangelije in psalme, šele kasneje pa druge knjige Svetega pisma,6
2 Ta evangelij svetega Matevža 1555, 1557 in 1582.
3 V nemškem predgovoru Trubar med drugim utemeljuje, zakaj je celotno delo posvetil Ludviku Würt-
temberškemu: »Po preudarku in razmisleku o omenjenih in mnogih drugih dobrih delih, ki sta jih vaša
knežja milost in vaš blaženi gospod oče milostno izkazala naši slovenski Cerkvi, meni in mojim sinovom,
sem ta Novi testament v slovenskem jeziku, sedaj drugič tiskan v Tübingenu, želel v večni spomin in za-
hvalo posvetiti vaši knežji milosti.« (P. Trubar, Neues Testament (1581–1582), v: Biblia Slavica /nadalje
BS/ IV: Südslawische Bibeln, Bd. 3, Paderborn 2006, (:)(:)(:)1 (BS 313).
4 Ta pervi deil tiga Noviga testamenta 1557.
5 P. Trubar, Neues Testament (1581–1582), v: BS IV: Südslawische Bibeln, Bd. 3, Paderborn 2006, (:)(:) 5
(BS 311).
6 J. Vinkler, Razgledi po srednjeveški in renesančni misli o prevajanju Svetega pisma, Studia Iustinopo-
litana 1 (2008), 31–32. Vinkler v razpravi o srednjeveških in renesančnih predgovorih k prevodom
Svetega pisma analizira ohranjeni fragment iz traktata, ki ga pripisujejo Konstantinu Filozofu – Cirilu,
z naslovom Sv. Konstantina – Cirila predgovor k slovanskemu prevodu evangeliarja (nastal med leti
863 in 869), pri čemer ugotavlja Konstantinovo – Cirilovo stališče o prevajanju Svetega pisma: »'Kajti
beseda in izrazi ne veljajo nič, temveč njega /evangelija/ pomen.'« In tudi: »'Kajti prevajam zato, da bi
bila razumljiva /evangelijska/ razlaga, ne pa zato, da bi bila dosežena dobesedna doslednost izraza' …
Iz tega je razumeti: glavni določnici bibličnih prevodov naj bi bili njihovo ujemanje z izhodiščnim
pomenom bibličnega besedila in jasnost, zato je mogoče prizadevanje za razumljivost evangelijskih
prevodov, ki je vključevalo tudi večjo ali manjšo svobodo pri izbiri samega bibličnega izraza, šteti za
Konstantinovo zavestno početje. Slednje je temeljilo na naslednji metodi: prvi korak pri prevajanju
je: a) razlaga, eksegeza … interpretacija besedila …, b) študij posameznih izrazov, kjer se izrazni ravni
648
