Page 98 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 98
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
dejstvih«, bomo ob analizi skušali prepričati v nasprotno, in sicer
kako se šele skozi komunikacijo oblikuje vednost, ki ji je pripisan
status znanja.
Čeprav gre za tri različne empirične primere – primer posredovanja
negativne povratne informacije o predstavljenem znanju, primer dobro
zastavljenega vprašanja in primer skupnega oblikovanja znanja –, gre pri
vseh treh hkrati in predvsem tudi za poudarjanje pedagoškega diskurza kot
dinamičnega interaktivnega procesa sooblikovanja vlog, odnosov med nji-
mi, dejavnosti, znanja in učne situacije v najširšem smislu.
Vljudnostne jezikovne strategije kot dejavnik pospeševanja
sodelovalnosti v razredu in povečevanja učinkovitosti
pedagoškega procesa
Zaradi pomembnosti fenomena vljudnosti, ki je kasneje v modelu ne bomo
mogli tako temeljito razčleniti in sistematizirati, na tem mestu začenja-
mo nekoliko daljšo in bolj poglobljeno obravnavo. V tem razdelku je vlju-
dnost vključena kot eden treh tematskih sklopov, s katerimi smo želeli po-
nazoriti retorični vidik obravnave pedagoškega procesa, vendar pa je njena
vez z retoriko dosti močnejša. Vljudnost je pravzaprav sestavni del retori-
ke. Za razliko od popreproščenega in reduciranega pojmovanja vljudnosti
kot (zgolj) ustaljenih vljudnostnih fraz (pozdravov, naslavljanj, vikanja itd.)
lahko vljudnost teoretsko in konceptualno opredelimo kot konstitutivno
sestavino odnosa med govorcem/piscem in občinstvom/bralci, in sicer kot
spretnost pridobivanja in vzdrževanja pozornosti ter naklonjenosti občin-
stva, kar je hkrati ena temeljnih retoričnih tem oz. tehnik.1 Opredelimo jo
lahko kot predpogoj (uspešnosti) komunikacije nasploh. Ob opisu temelj-
ne funkcije in cilja pedagoškega diskurza smo izpostavili, da sta usvaja-
nje in kakovost novega znanja v pedagoškem kontekstu vselej odvisna tudi
od kakovosti komunikacije med učiteljem in učenci. Kljub temu, da lahko
1 Vljudnost (and. politeness) ni le stvar bontona, etikete in protokola, kot se to pogosto
razume pogovorno in v vsakdanji komunikaciji. Vljudnost je v zadnjih tridesetih
letih postala eno ključnih raziskovalnih področij sodobne jezikovne pragmatike,
saj predstavlja eno temeljnih družbenih vezi in simbolno tkivo (vzpostavljanja,
vzdrževanja pa tudi spreminjanja) družbenih odnosov. Temeljno delo s področja
teorije vljudnosti še vedno predstavlja knjiga P. Brown in S. Levinsona Politeness:
Some Universals in Language Usage (1987), na katero se bomo opirali tudi sami. Bolj
diverzificirane in usmerjene poglede pa je mogoče najti v delih kot: Women Men and
Politeness (Holmes, 1995), Gender and Politeness (Mills, 2003), Politeness (Watts,
2003), Understanding Politeness (Kadar in Haugh, 2013).
98
dejstvih«, bomo ob analizi skušali prepričati v nasprotno, in sicer
kako se šele skozi komunikacijo oblikuje vednost, ki ji je pripisan
status znanja.
Čeprav gre za tri različne empirične primere – primer posredovanja
negativne povratne informacije o predstavljenem znanju, primer dobro
zastavljenega vprašanja in primer skupnega oblikovanja znanja –, gre pri
vseh treh hkrati in predvsem tudi za poudarjanje pedagoškega diskurza kot
dinamičnega interaktivnega procesa sooblikovanja vlog, odnosov med nji-
mi, dejavnosti, znanja in učne situacije v najširšem smislu.
Vljudnostne jezikovne strategije kot dejavnik pospeševanja
sodelovalnosti v razredu in povečevanja učinkovitosti
pedagoškega procesa
Zaradi pomembnosti fenomena vljudnosti, ki je kasneje v modelu ne bomo
mogli tako temeljito razčleniti in sistematizirati, na tem mestu začenja-
mo nekoliko daljšo in bolj poglobljeno obravnavo. V tem razdelku je vlju-
dnost vključena kot eden treh tematskih sklopov, s katerimi smo želeli po-
nazoriti retorični vidik obravnave pedagoškega procesa, vendar pa je njena
vez z retoriko dosti močnejša. Vljudnost je pravzaprav sestavni del retori-
ke. Za razliko od popreproščenega in reduciranega pojmovanja vljudnosti
kot (zgolj) ustaljenih vljudnostnih fraz (pozdravov, naslavljanj, vikanja itd.)
lahko vljudnost teoretsko in konceptualno opredelimo kot konstitutivno
sestavino odnosa med govorcem/piscem in občinstvom/bralci, in sicer kot
spretnost pridobivanja in vzdrževanja pozornosti ter naklonjenosti občin-
stva, kar je hkrati ena temeljnih retoričnih tem oz. tehnik.1 Opredelimo jo
lahko kot predpogoj (uspešnosti) komunikacije nasploh. Ob opisu temelj-
ne funkcije in cilja pedagoškega diskurza smo izpostavili, da sta usvaja-
nje in kakovost novega znanja v pedagoškem kontekstu vselej odvisna tudi
od kakovosti komunikacije med učiteljem in učenci. Kljub temu, da lahko
1 Vljudnost (and. politeness) ni le stvar bontona, etikete in protokola, kot se to pogosto
razume pogovorno in v vsakdanji komunikaciji. Vljudnost je v zadnjih tridesetih
letih postala eno ključnih raziskovalnih področij sodobne jezikovne pragmatike,
saj predstavlja eno temeljnih družbenih vezi in simbolno tkivo (vzpostavljanja,
vzdrževanja pa tudi spreminjanja) družbenih odnosov. Temeljno delo s področja
teorije vljudnosti še vedno predstavlja knjiga P. Brown in S. Levinsona Politeness:
Some Universals in Language Usage (1987), na katero se bomo opirali tudi sami. Bolj
diverzificirane in usmerjene poglede pa je mogoče najti v delih kot: Women Men and
Politeness (Holmes, 1995), Gender and Politeness (Mills, 2003), Politeness (Watts,
2003), Understanding Politeness (Kadar in Haugh, 2013).
98
