Page 101 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 101
retorična analiza pedagoškega diskurza
potencialno agresivnost s tem, da jo skuša onemogočiti in omogoča komu-
nikacijo med potencialno agresivnima stranema. /…/ S tem, ko upošteva
'virtualno žalitev', govorec lahko izraža spoštovanje interesov sogovorca.«
(1987: 1 – prevod avtorjev) Ogrožanje posameznikove integritete je relati-
ven fenomen, odvisen od konteksta pojavitve. Neko dejanje, npr. vprašanje
o vzroku odsotnosti:
(8) »Kje si bil včeraj prvo uro?«
je lahko med učenci povsem nedolžno vprašanje ali pa celo prilož-
nost, s katero se lahko vprašani pohvali. Isto vprašanje lahko zastavi uči-
telj, še posebno v primeru, ko gre za ugotavljanje opravičljivosti odsotnos-
ti. Tokrat – recimo, da gre za nasploh vestnega učenca – lahko vprašanje
učenca spravi v zadrego in potencialno ogrozi njegovo integriteto. Kot de-
javnike, družbene spremenljivke, s katerimi lahko bolje zajamemo to rela-
tivnost oz. kontekstualno odvisnost ogrožanja, Brown in Levinson (1987)
navedeta družbeno bližino/distanco2, družbeno moč3 in relativno stopnjo/
težo ogrožanja4. Odnos med učenci bi (glede na učitelja) lahko opredelili kot
odnos bližine in približno enake družbene moči in v tem primeru ima vpra-
šanje o odsotnosti minimalno moč ogrožanja njihove integritete. Učitelja
in učence pa, nasprotno, ločuje družbena distanca, pri čemer ima učitelj bi-
stveno večjo družbeno moč: učitelj je upravičen in dolžan učenca vsakič
vprašati po vzroku njegove odsotnosti, medtem ko obratno to ne velja. Ker
ima učitelj hkrati moč sankcioniranja neupravičene odsotnosti, je njegovo
vprašanje potencialno tudi ogrožujoče.
Drugi pomemben vidik družbenega konteksta predstavljata družbena
narava in vloga jezika. Brown in Levinson (1987) jezikovno rabo opredeli-
ta v soodvisnem razmerju z družbenimi odnosi, torej ne le kot odraz, tem-
več hkrati (in predvsem) tudi kot dejavnik oblikovanja družbenih odnosov:
2 »Družbena bližina/distanca je simetrična družbena dimenzija podobnosti/različno-
sti med govorcem in sogovorcem v aktualni komunikaciji. V večini primerov (ne pa
vseh) temelji na oceni pogostosti interakcije in vrsti materialnih in nekaterialnih do-
brin (vključno s (samo)podobo), ki si jih izmenjujeta govorec in sogovorec.« (Brown
in Levinson, 1987: 76–77)
3 »Družbena moč je asimetrična družbena dimenzija relativne moči … je stopnja, do
katere lahko govorec uveljavlja svoje načrte in lastno samopodobo na račun sogovo-
rčevih načrtov in samopodobe.« (Brown in Levinson, 1987: 77)
4 »Relativna stopnja/teža ogrožanja je kulturno in situacijsko definirana stopnja uvel-
javljanja v smislu vpletanja v sogovorčevo samouveljavljanje ali odobravanje (želja,
potreb pri oblikovanju negativne ali pozitivne samopodobe).« (Brown in Levinson,
1987: 77)
101
potencialno agresivnost s tem, da jo skuša onemogočiti in omogoča komu-
nikacijo med potencialno agresivnima stranema. /…/ S tem, ko upošteva
'virtualno žalitev', govorec lahko izraža spoštovanje interesov sogovorca.«
(1987: 1 – prevod avtorjev) Ogrožanje posameznikove integritete je relati-
ven fenomen, odvisen od konteksta pojavitve. Neko dejanje, npr. vprašanje
o vzroku odsotnosti:
(8) »Kje si bil včeraj prvo uro?«
je lahko med učenci povsem nedolžno vprašanje ali pa celo prilož-
nost, s katero se lahko vprašani pohvali. Isto vprašanje lahko zastavi uči-
telj, še posebno v primeru, ko gre za ugotavljanje opravičljivosti odsotnos-
ti. Tokrat – recimo, da gre za nasploh vestnega učenca – lahko vprašanje
učenca spravi v zadrego in potencialno ogrozi njegovo integriteto. Kot de-
javnike, družbene spremenljivke, s katerimi lahko bolje zajamemo to rela-
tivnost oz. kontekstualno odvisnost ogrožanja, Brown in Levinson (1987)
navedeta družbeno bližino/distanco2, družbeno moč3 in relativno stopnjo/
težo ogrožanja4. Odnos med učenci bi (glede na učitelja) lahko opredelili kot
odnos bližine in približno enake družbene moči in v tem primeru ima vpra-
šanje o odsotnosti minimalno moč ogrožanja njihove integritete. Učitelja
in učence pa, nasprotno, ločuje družbena distanca, pri čemer ima učitelj bi-
stveno večjo družbeno moč: učitelj je upravičen in dolžan učenca vsakič
vprašati po vzroku njegove odsotnosti, medtem ko obratno to ne velja. Ker
ima učitelj hkrati moč sankcioniranja neupravičene odsotnosti, je njegovo
vprašanje potencialno tudi ogrožujoče.
Drugi pomemben vidik družbenega konteksta predstavljata družbena
narava in vloga jezika. Brown in Levinson (1987) jezikovno rabo opredeli-
ta v soodvisnem razmerju z družbenimi odnosi, torej ne le kot odraz, tem-
več hkrati (in predvsem) tudi kot dejavnik oblikovanja družbenih odnosov:
2 »Družbena bližina/distanca je simetrična družbena dimenzija podobnosti/različno-
sti med govorcem in sogovorcem v aktualni komunikaciji. V večini primerov (ne pa
vseh) temelji na oceni pogostosti interakcije in vrsti materialnih in nekaterialnih do-
brin (vključno s (samo)podobo), ki si jih izmenjujeta govorec in sogovorec.« (Brown
in Levinson, 1987: 76–77)
3 »Družbena moč je asimetrična družbena dimenzija relativne moči … je stopnja, do
katere lahko govorec uveljavlja svoje načrte in lastno samopodobo na račun sogovo-
rčevih načrtov in samopodobe.« (Brown in Levinson, 1987: 77)
4 »Relativna stopnja/teža ogrožanja je kulturno in situacijsko definirana stopnja uvel-
javljanja v smislu vpletanja v sogovorčevo samouveljavljanje ali odobravanje (želja,
potreb pri oblikovanju negativne ali pozitivne samopodobe).« (Brown in Levinson,
1987: 77)
101
