Page 94 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 94
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
na branje, temveč je ta prizadevanja treba nadgraditi s prenosom znanja
o ukrasu v kontekst njegove funkcionalne vrednosti – v kontekst javnega
prepričevanja.
Za ilustracijo si oglejmo, kako z vidika retorične tehnike vidi problem
(ne)ustreznosti rabe ukrasa Kvintilijan in kaj pove o ustrezni rabi enega
najbolj znanih tropov – metafori. Kvintilijan bistvo metafore opredeli v
preneseni rabi samostalnika ali glagola; namesto ustaljene rabe se ju upora-
bi v primerih, kadar ustaljenega termina ni, ali pa v primerih, ko naj bi bila
prenesena raba ustreznejša od ustaljene (Inst. 8.6.5). Poleg relevantnosti je
pri prenosu izredno pomembno, da je dobro in jasno poznan pomen prene-
senega termina. Vse, kar izberemo z namenom, da bi pojasnili nekaj druge-
ga, mora biti jasno in bolje razumljeno kot tisto, kar naj pojasni. Če je torej
uporabljeni preneseni termin sam nejasen, je njegova funkcija izničena že
v samem izhodišču. Poleg tega lahko učinek pokvari tudi prepogosta raba
metafor, še posebej v neliterarnih tekstih. Kvintilijan v tem smislu trdi, da
je slog mogoče pokvariti na povsem enako število načinov, kot ga je mogo-
če ukrasiti. (Inst. 8.3.58) Pri učinkovitosti ukraševanja gre zato predvsem za
vprašanje primernosti, ki je močno odvisna od vsakokratne situacije. Kot
pravi Kvintilijan, »okrasje namreč ni namenjeno samo sebi, ampak vsebini,
za katero se uporablja.« (Inst. 11.1.7., prevod Matjaž Babič)
Kako bi torej pedagoški diskurz lahko opredelili z vidika retorične-
ga sloga? Na načelni ravni je treba upoštevati vse omenjene napotke: izogi-
banje monotonosti, posvečanje pozornosti jasnemu, pravilnemu in ustre-
znemu ubesedovanju. Konkretno to npr. pomeni, da je učenčevo pozornost
priporočljivo neprestano pritegovati s pestro intonacijo in ritmom, da bi
poudarili pomembnejše dele. V iskanju prepričljivega sloga naj učitelji obli-
kujejo svoje izjave jasno, svoj govor naj strukturirajo enostavno in logično.
Ker gre v pedagoški interakciji pogosto za razlago, naj bi bili stavki jasno
oblikovani in strukturirani, kratki in jedrnati. V učnem kontekstu je upra-
vičeno tudi večkratno ponavljanje in preoblikovanje (osvetljevanje z različ-
nih zornih kotov) pomembnejših vsebin ali njihovih delov, kar velja v reto-
rični tradiciji za manj priporočljivo, ker je v nasprotju z vrlino kratkosti. Na
drugi strani pa naj bi bilo metaforično tvorjenje pomena skrajno premišlje-
no in uporabljano precej omejeno. Učitelji in učenci naj bi se izogibali tudi
prepogosti in nejasni tvorbi neologizmov, tujkam, popačenkam, pogovor-
nim in narečnim izrazom, kletvicam, psovkam, vulgarizmom, uporabi ne-
konsistentnih izrazov.
94
na branje, temveč je ta prizadevanja treba nadgraditi s prenosom znanja
o ukrasu v kontekst njegove funkcionalne vrednosti – v kontekst javnega
prepričevanja.
Za ilustracijo si oglejmo, kako z vidika retorične tehnike vidi problem
(ne)ustreznosti rabe ukrasa Kvintilijan in kaj pove o ustrezni rabi enega
najbolj znanih tropov – metafori. Kvintilijan bistvo metafore opredeli v
preneseni rabi samostalnika ali glagola; namesto ustaljene rabe se ju upora-
bi v primerih, kadar ustaljenega termina ni, ali pa v primerih, ko naj bi bila
prenesena raba ustreznejša od ustaljene (Inst. 8.6.5). Poleg relevantnosti je
pri prenosu izredno pomembno, da je dobro in jasno poznan pomen prene-
senega termina. Vse, kar izberemo z namenom, da bi pojasnili nekaj druge-
ga, mora biti jasno in bolje razumljeno kot tisto, kar naj pojasni. Če je torej
uporabljeni preneseni termin sam nejasen, je njegova funkcija izničena že
v samem izhodišču. Poleg tega lahko učinek pokvari tudi prepogosta raba
metafor, še posebej v neliterarnih tekstih. Kvintilijan v tem smislu trdi, da
je slog mogoče pokvariti na povsem enako število načinov, kot ga je mogo-
če ukrasiti. (Inst. 8.3.58) Pri učinkovitosti ukraševanja gre zato predvsem za
vprašanje primernosti, ki je močno odvisna od vsakokratne situacije. Kot
pravi Kvintilijan, »okrasje namreč ni namenjeno samo sebi, ampak vsebini,
za katero se uporablja.« (Inst. 11.1.7., prevod Matjaž Babič)
Kako bi torej pedagoški diskurz lahko opredelili z vidika retorične-
ga sloga? Na načelni ravni je treba upoštevati vse omenjene napotke: izogi-
banje monotonosti, posvečanje pozornosti jasnemu, pravilnemu in ustre-
znemu ubesedovanju. Konkretno to npr. pomeni, da je učenčevo pozornost
priporočljivo neprestano pritegovati s pestro intonacijo in ritmom, da bi
poudarili pomembnejše dele. V iskanju prepričljivega sloga naj učitelji obli-
kujejo svoje izjave jasno, svoj govor naj strukturirajo enostavno in logično.
Ker gre v pedagoški interakciji pogosto za razlago, naj bi bili stavki jasno
oblikovani in strukturirani, kratki in jedrnati. V učnem kontekstu je upra-
vičeno tudi večkratno ponavljanje in preoblikovanje (osvetljevanje z različ-
nih zornih kotov) pomembnejših vsebin ali njihovih delov, kar velja v reto-
rični tradiciji za manj priporočljivo, ker je v nasprotju z vrlino kratkosti. Na
drugi strani pa naj bi bilo metaforično tvorjenje pomena skrajno premišlje-
no in uporabljano precej omejeno. Učitelji in učenci naj bi se izogibali tudi
prepogosti in nejasni tvorbi neologizmov, tujkam, popačenkam, pogovor-
nim in narečnim izrazom, kletvicam, psovkam, vulgarizmom, uporabi ne-
konsistentnih izrazov.
94
