Page 100 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.

»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza

ohranjata/oblikujeta soglasje in sodelovalnost. Mesto vzajemnega prizade-
vanja po ohranjanju soglasja je integriteta, javna osebnostna podoba ude-
ležencev v komunikaciji. Nekonfliktnost v komunikaciji lahko zato defi-
niramo predvsem kot oblikovanje takih izjav, ki izražajo spoštovanje in ne
ogrožajo posameznikove integritete. Tako definirana nekonfliktnost je te-
meljnega pomena za uspešno komunikacijo v šoli (kot tudi izven nje) in to-
rej za učinkovito izvajanje načrtovanega pedagoškega procesa ter dosega-
nje pričakovanih učinkov.

Vljudnost
Neogrožanje in spoštovanje javne (samo)podobe smo prepoznali kot dejav-
nika uspešnega komuniciranja in sodelovanja in s tem kot predpogoj druž-
benega življenja. S preučevanjem spoštovanja, nekonfliktnosti in sodeloval-
nosti, predvsem pa njihove soodvisnosti, vstopamo na področje vljudnosti.
J. J. Gumperz v predgovoru k enemu temeljnih del o vljudnosti (Brown in
Levinson, 1987) to opredeli kot »temeljno za oblikovanje družbenega reda
in predpogoj človeškega sodelovanja, tako da vsaka teorija, ki pojasnjuje ta
fenomen, hkrati obravnava tudi temelje človeškega družbenega življenja«
(Brown in Levinson, 1987: xiii).

V obravnavi vljudnosti se prepletajo izsledki psihološke, sociološke
in lingvistične discipline. V tem interdisciplinarnem smislu bi na kratko
vljudnost lahko opredelili kot diskurzivni fenomen, kar pomeni kot feno-
men, ki se vzdržuje in oblikuje primarno skozi jezikovno rabo, pojmovano
kot družbeno delovanje. Pri Brownovi in Levinsonu (1987) lahko izluščimo
naslednje tri sklope teoretičnih predpostavk: predpostavke o družbenem
kontekstu (naravi družbe in družbeni naravi jezika); predpostavke o posa-
meznikovi integriteti (javni (samo)podobi), o posameznikovi sposobnos-
ti racionalne presoje in njunem medsebojnem prepoznavanju/spoštovanju;
in izhajajoče predpostavke o jezikovni rabi (funkcionalnost in njena racio-
nalna narava, vljudnost kot konverzacijska implikatura). Oglejmo si pobli-
že vsakega od naštetih sklopov.

Družbeni kontekst
Brown in Levinson (1987) v smislu družbenega konteksta izpostavi-
ta potencial agresivnosti (ogrožanja) in možnosti njegovega nadzorova-
nja. Obvladovanje agresije pojmujeta hkrati kot preprečevanje agresi-
je in vzdrževanje potenciala agresije za izvajanje notranjega družbenega
nadzora ter za uravnavanje zunanjih odnosov. Vljudnost »predpostavlja

100