Page 102 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 102
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
»Vzorci oblikovanja sporočil, ali 'načini ubesedovanja', ali prepros-
to jezikovna raba, so del same snovi, ki tvori družbene odnose (ali
kot bi raje rekli nekateri, bistveni deli izražanja družbenih od-
nosov). Odkrivanje principov jezikovne rabe lahko v veliki meri
sovpada z odkrivanjem principov oblikovanja družbenih odno-
sov v njihovem interaktivnem vidiku: dimenzij, skozi katere po-
samezniki na različne partikularne načine vstopajo v odnose z
drugimi.« (1987: 55 – prevod avtorjev)
Družbene odnose v pedagoškem kontekstu – ki smo jih v gornjem pri-
meru opredelili kot odnos družbene bližine in približno enake družbene
moči med učenci glede na učitelja, od katerega jih loči družbena distan-
ca in bistveno manjša družbena moč – lahko spremeni izjava, kot je npr.
naslednja:
(8') »Izdajalec! Zakaj te ni bilo prvo uro, kot smo se zmenili?!«
Recimo, da so se učenci dogovorili, da svojo zahtevo družno predstavi-
jo učitelju. Na ta način so se odločili skupaj prevzeti tudi (pozitivne in ne-
gativne) posledice. Odsotnost enega izmed njih lahko v tem primeru po-
tencialno pomeni izogibanje odgovornosti, kar ogroža kolegialne odnose.
Posledično je lahko neupravičeno odsotni učenec glede na ostale učence, s
katerimi je bil prej v odnosu socialne bližine in približno enake družbene
moči, potisnjen v podrejeni položaj, kar mu ti lahko jasno (čeprav impli-
citno) sporočijo z gornjo izjavo (kar bomo podrobneje opredelili v nasled-
njem razdelku). Iz gornjega primera izhaja naša teza, da prav načini komu-
niciranja, strategije oblikovanja izjav sooblikujejo določen tip (družbenega)
odnosa.
Posameznik kot družbeno bitje in udeleženec v komunikaciji
Predpostavke o posamezniku (kot družbenem bitju in udeležencu v komu-
nikaciji) lahko v teoriji Brownove in Levinsona razdelimo na nadaljnje tri
sklope. Prva je predpostavka o že omenjeni integriteti, javni (samo)podobi.
Ta je utemeljena v dveh specifičnih željah/zahtevah. Želja/zahteva po ne-
oviranem (svobodnem) delovanju, ki zadeva neoviranje teritorialne pra-
vice, osebne lastnine, pravice do miru itd., je poimenovana negativna in-
tegriteta. Želja/zahteva po uveljavitvi, odobravanju konsistentne pozitivne
(samo)podobe je poimenovana pozitivna integriteta. Izjava (8') neposred-
no vsebuje oba vidika ogrožanja. Neposredno in ostro vprašanje o vzroku
in upravičenosti odsotnosti ogroža sogovorčevo negativno integriteto, to je
102
»Vzorci oblikovanja sporočil, ali 'načini ubesedovanja', ali prepros-
to jezikovna raba, so del same snovi, ki tvori družbene odnose (ali
kot bi raje rekli nekateri, bistveni deli izražanja družbenih od-
nosov). Odkrivanje principov jezikovne rabe lahko v veliki meri
sovpada z odkrivanjem principov oblikovanja družbenih odno-
sov v njihovem interaktivnem vidiku: dimenzij, skozi katere po-
samezniki na različne partikularne načine vstopajo v odnose z
drugimi.« (1987: 55 – prevod avtorjev)
Družbene odnose v pedagoškem kontekstu – ki smo jih v gornjem pri-
meru opredelili kot odnos družbene bližine in približno enake družbene
moči med učenci glede na učitelja, od katerega jih loči družbena distan-
ca in bistveno manjša družbena moč – lahko spremeni izjava, kot je npr.
naslednja:
(8') »Izdajalec! Zakaj te ni bilo prvo uro, kot smo se zmenili?!«
Recimo, da so se učenci dogovorili, da svojo zahtevo družno predstavi-
jo učitelju. Na ta način so se odločili skupaj prevzeti tudi (pozitivne in ne-
gativne) posledice. Odsotnost enega izmed njih lahko v tem primeru po-
tencialno pomeni izogibanje odgovornosti, kar ogroža kolegialne odnose.
Posledično je lahko neupravičeno odsotni učenec glede na ostale učence, s
katerimi je bil prej v odnosu socialne bližine in približno enake družbene
moči, potisnjen v podrejeni položaj, kar mu ti lahko jasno (čeprav impli-
citno) sporočijo z gornjo izjavo (kar bomo podrobneje opredelili v nasled-
njem razdelku). Iz gornjega primera izhaja naša teza, da prav načini komu-
niciranja, strategije oblikovanja izjav sooblikujejo določen tip (družbenega)
odnosa.
Posameznik kot družbeno bitje in udeleženec v komunikaciji
Predpostavke o posamezniku (kot družbenem bitju in udeležencu v komu-
nikaciji) lahko v teoriji Brownove in Levinsona razdelimo na nadaljnje tri
sklope. Prva je predpostavka o že omenjeni integriteti, javni (samo)podobi.
Ta je utemeljena v dveh specifičnih željah/zahtevah. Želja/zahteva po ne-
oviranem (svobodnem) delovanju, ki zadeva neoviranje teritorialne pra-
vice, osebne lastnine, pravice do miru itd., je poimenovana negativna in-
tegriteta. Želja/zahteva po uveljavitvi, odobravanju konsistentne pozitivne
(samo)podobe je poimenovana pozitivna integriteta. Izjava (8') neposred-
no vsebuje oba vidika ogrožanja. Neposredno in ostro vprašanje o vzroku
in upravičenosti odsotnosti ogroža sogovorčevo negativno integriteto, to je
102
