Page 85 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 85
retorični elementi pedagoškega diskurza
(tj. figure oz. nabor figur kot reprezentativen način ubesedovanja glede na
vrsto govorniškega sloga). Namesto naštevanja dolgega seznama t. i. tro-
pov in figur (ena od alternativ je tudi delitev na besedne in miselne figure),
ki jih običajno srečamo v retoričnih in literarnih priročnikih, učinke ukra-
ševanja raje ponazorimo s pomočjo funkcionalne delitve figur na štiri ka-
tegorije sprememb (lat. quadripartita ratio), ki izhajajo iz Kvintilijanovega
opisa neobičajne rabe besed (ali besednih zvez): 1.) dodajanje (lat. adiectio)
– kadar izbrani enoti (tj. besedi ali besedni zvezi) dodamo enega ali več no-
vih elementov, ki pred tem niso bili njen sestavni del; 2.) odvzemanje (lat.
detractio) – kadar izbrani enoti odvzamemo enega ali več obstoječih de-
lov; 3.) premeščanje (lat. transmutatio) – kadar znotraj izbrane enote zame-
njamo položaj katerega od njenih sestavnih delov; 4.) in nadomeščanje (lat.
immutatio) – kadar v izbrani enoti nadomestimo enega ali več delov z no-
vimi elementi, ki pred tem niso bili njen sestavni del.70 V najširšem smis-
lu jih lahko razumemo kot strategije ubesedovanja, ki spreminjajo diskurz
na različnih jezikovnih ravneh (tj. na ravni posameznih besednih oblik,
stavkov, odstavkov, celih besedil in govorov).71 Za ponazoritev si s pomoč-
jo štirih kategorij oglejmo možne transformacije že obravnavanega besedi-
la o nepravilnih glagolih in njegove »retorične« učinke. Izvirno besedilo iz
primera (1) bo naše izhodišče, za potrebe prikaza delovanja kategorij spre-
memb bomo transformacije izvedli ločeno, to je za vsako kategorijo pose-
bej, in sicer najprej v:
a) obliki prikaza postopka prebeseditve izvirnega besedila, s posebej
ločenimi posameznimi enotami besedila (a), b), c), d), …) in kjer
so vse spremembe poudarjene ležeče, ter
70 Delitev figur na štiri skupine je sicer poznejša, a izhaja iz Kvintilijanovega opisa
neobičajne rabe besed ali besednih zvez, t. i. barbarizmov (oblikoslovnih napak)
in solecizmov (skladenjskih napak). Po tej logiki predstavljajo odmik od neke os-
novne, izhodiščne, neukrašene govorice tudi vse figure ali ukrasi (Quint., Inst. 1.5.5;
1.5.38-41).
71 Eno najmonumentalnejših del o retoričnih figurah je še vedno Handbook of Literary
Rhetoric: A Foundation for Literary Study nemškega romanista Heinricha Lausberga
(1998). V spletni obliki je pregleden in prosto dostopen katalog figur s primeri rabe
mogoče najti tudi na portalu Silva Rhetoricae (http://rhetoric.byu.edu). V slovenščini
je še vedno zelo uporabno delo Mala literarna teorija Matjaža Kmecla (1995), ki fig-
ure sicer primarno obravnava v literarnem kontekstu, a v opisih izpostavlja tudi nji-
hovo funkcionalno (komunikacijsko) vlogo. V navezavi na Kvintilijanov sistem del-
itve figur je uporaben tudi retorični priročnik Retorične figure (Smolej in Hriberšek,
2006), ki se naslanja ne le na njegovo delitev figur na štiri vrste, temveč pri opisih
izhaja tudi iz njegovih definicij in primerov.
85
(tj. figure oz. nabor figur kot reprezentativen način ubesedovanja glede na
vrsto govorniškega sloga). Namesto naštevanja dolgega seznama t. i. tro-
pov in figur (ena od alternativ je tudi delitev na besedne in miselne figure),
ki jih običajno srečamo v retoričnih in literarnih priročnikih, učinke ukra-
ševanja raje ponazorimo s pomočjo funkcionalne delitve figur na štiri ka-
tegorije sprememb (lat. quadripartita ratio), ki izhajajo iz Kvintilijanovega
opisa neobičajne rabe besed (ali besednih zvez): 1.) dodajanje (lat. adiectio)
– kadar izbrani enoti (tj. besedi ali besedni zvezi) dodamo enega ali več no-
vih elementov, ki pred tem niso bili njen sestavni del; 2.) odvzemanje (lat.
detractio) – kadar izbrani enoti odvzamemo enega ali več obstoječih de-
lov; 3.) premeščanje (lat. transmutatio) – kadar znotraj izbrane enote zame-
njamo položaj katerega od njenih sestavnih delov; 4.) in nadomeščanje (lat.
immutatio) – kadar v izbrani enoti nadomestimo enega ali več delov z no-
vimi elementi, ki pred tem niso bili njen sestavni del.70 V najširšem smis-
lu jih lahko razumemo kot strategije ubesedovanja, ki spreminjajo diskurz
na različnih jezikovnih ravneh (tj. na ravni posameznih besednih oblik,
stavkov, odstavkov, celih besedil in govorov).71 Za ponazoritev si s pomoč-
jo štirih kategorij oglejmo možne transformacije že obravnavanega besedi-
la o nepravilnih glagolih in njegove »retorične« učinke. Izvirno besedilo iz
primera (1) bo naše izhodišče, za potrebe prikaza delovanja kategorij spre-
memb bomo transformacije izvedli ločeno, to je za vsako kategorijo pose-
bej, in sicer najprej v:
a) obliki prikaza postopka prebeseditve izvirnega besedila, s posebej
ločenimi posameznimi enotami besedila (a), b), c), d), …) in kjer
so vse spremembe poudarjene ležeče, ter
70 Delitev figur na štiri skupine je sicer poznejša, a izhaja iz Kvintilijanovega opisa
neobičajne rabe besed ali besednih zvez, t. i. barbarizmov (oblikoslovnih napak)
in solecizmov (skladenjskih napak). Po tej logiki predstavljajo odmik od neke os-
novne, izhodiščne, neukrašene govorice tudi vse figure ali ukrasi (Quint., Inst. 1.5.5;
1.5.38-41).
71 Eno najmonumentalnejših del o retoričnih figurah je še vedno Handbook of Literary
Rhetoric: A Foundation for Literary Study nemškega romanista Heinricha Lausberga
(1998). V spletni obliki je pregleden in prosto dostopen katalog figur s primeri rabe
mogoče najti tudi na portalu Silva Rhetoricae (http://rhetoric.byu.edu). V slovenščini
je še vedno zelo uporabno delo Mala literarna teorija Matjaža Kmecla (1995), ki fig-
ure sicer primarno obravnava v literarnem kontekstu, a v opisih izpostavlja tudi nji-
hovo funkcionalno (komunikacijsko) vlogo. V navezavi na Kvintilijanov sistem del-
itve figur je uporaben tudi retorični priročnik Retorične figure (Smolej in Hriberšek,
2006), ki se naslanja ne le na njegovo delitev figur na štiri vrste, temveč pri opisih
izhaja tudi iz njegovih definicij in primerov.
85
