Page 80 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 80
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
spoštljivega komuniciranja in kritičnega poslušanja. Učitelj je tukaj v dvoj-
ni vlogi, kot govorec, ki skozi lastno prakso (uporabe in odzivanja na za-
vrnitve) kaže zgled, in kot »učitelj govorništva«, ki lahko učencem v dani
situacijo ustrezno približa in pojasni načine zavračanja ter njihov prepriče-
valni učinek v dani retorični situaciji. To napotilo je seveda mogoče prenes-
ti na kateri koli retorični princip oz. jezikovno rabo. Zavrnitev izpostavlja-
mo zato, ker gre za jezikovno strategijo, ki v vsakdanjem sporazumevanju
pogosto velja za »konfliktni« element in ki se ji v pedagoškem procesu (tako
na ravni učnega pogovora kot tudi na ravni učnih vsebin) ne posveča do-
volj pozornosti.
Zaključek (lat. peroratio) je namenjen povzemanju in strukturira-
nju glavnih argumentov ter dejstev, oblikovanju kratke koherentne she-
me povedanega in s tem utrjevanju razumevanja ter spomina. Njegova
druga pomembna naloga je ustvariti želeno čustveno razpoloženje pri
poslušalcih, s čimer govorec doseže, da si povedano lažje vtisnejo v spo-
min, a tudi (v antični retoriki pa predvsem to), da se v stališčih dokonč-
no nagnejo na njegovo stran. Glede vzbujanja čustev Kvintilijan za-
ključek naveže na uvod govora. Govor je kakor živ organizem, katerega
sestavni deli imajo sicer specifične funkcije, a govorec naj bi se v vsakem
trenutku zavedal celovitosti njegovega učinkovanja (Inst. 6.1.11) in temu
prilagajal izbor prepričevalnih strategij. Glede na retorično situacijo go-
vorec vedno tudi izbere/določi, katera čustva želi pri poslušalcih vzbu-
diti (npr. strah, sovraštvo, nejevoljo, jezo, sočutje, prezir), do koga (npr.
naklonjenost do sebe, jezo do nasprotnikov) ali česa (npr. strah zaradi
posledic obravnavanega problema) in s kakšnimi sredstvi (tj. z ustrezni-
mi vsebinskimi izhodišči – kaj reči – ter z izborom besed, z dejanji ali
neverbalnimi elementi – kako reči).60 Pathos velja v tem primeru za pri-
marni način prepričevanja in pri tem ne gre nujno za silovito, slogov-
no nabuhlo (patetično)61 nagovarjanje poslušalcev. Prav tako je čustva
mogoče vključiti v kateri koli del govora (tudi v pripovedni, okrepitve-
ni in zavrnitveni del) oz. v kateri koli prepričevalni postopek (npr. vple-
tanje patotičnih elementov v logos/argumentacijo). Najprimernejši mesti
60 Prim. Quint. (Inst. 6.1.12-55). Ciceron (De inv.1.101-109) zaključek govora deli na na
tri dele: povzetek ali naštevanje (lat. ennumeratio), zbujanje ogorčenja nad nasprot-
nikom (lat. indignatio) in zbujanje usmiljenja do govorca (lat. conquestio). Za vsake-
ga od zadnjih dveh delov navaja petnajst oz. šestnajst različnih toposov (ali vse-
binskih izhodišč), s pomočjo katerih je mogoče vzbujati ogorčenje ali usmiljenje.
61 Patetičen (pretirano vznesen) – patotičen (ki se nanaša na retorični pathos), enako
etičen (ki se nanaša na etičnost) – etotičen (ki se nanaša na retorični ethos).
80
spoštljivega komuniciranja in kritičnega poslušanja. Učitelj je tukaj v dvoj-
ni vlogi, kot govorec, ki skozi lastno prakso (uporabe in odzivanja na za-
vrnitve) kaže zgled, in kot »učitelj govorništva«, ki lahko učencem v dani
situacijo ustrezno približa in pojasni načine zavračanja ter njihov prepriče-
valni učinek v dani retorični situaciji. To napotilo je seveda mogoče prenes-
ti na kateri koli retorični princip oz. jezikovno rabo. Zavrnitev izpostavlja-
mo zato, ker gre za jezikovno strategijo, ki v vsakdanjem sporazumevanju
pogosto velja za »konfliktni« element in ki se ji v pedagoškem procesu (tako
na ravni učnega pogovora kot tudi na ravni učnih vsebin) ne posveča do-
volj pozornosti.
Zaključek (lat. peroratio) je namenjen povzemanju in strukturira-
nju glavnih argumentov ter dejstev, oblikovanju kratke koherentne she-
me povedanega in s tem utrjevanju razumevanja ter spomina. Njegova
druga pomembna naloga je ustvariti želeno čustveno razpoloženje pri
poslušalcih, s čimer govorec doseže, da si povedano lažje vtisnejo v spo-
min, a tudi (v antični retoriki pa predvsem to), da se v stališčih dokonč-
no nagnejo na njegovo stran. Glede vzbujanja čustev Kvintilijan za-
ključek naveže na uvod govora. Govor je kakor živ organizem, katerega
sestavni deli imajo sicer specifične funkcije, a govorec naj bi se v vsakem
trenutku zavedal celovitosti njegovega učinkovanja (Inst. 6.1.11) in temu
prilagajal izbor prepričevalnih strategij. Glede na retorično situacijo go-
vorec vedno tudi izbere/določi, katera čustva želi pri poslušalcih vzbu-
diti (npr. strah, sovraštvo, nejevoljo, jezo, sočutje, prezir), do koga (npr.
naklonjenost do sebe, jezo do nasprotnikov) ali česa (npr. strah zaradi
posledic obravnavanega problema) in s kakšnimi sredstvi (tj. z ustrezni-
mi vsebinskimi izhodišči – kaj reči – ter z izborom besed, z dejanji ali
neverbalnimi elementi – kako reči).60 Pathos velja v tem primeru za pri-
marni način prepričevanja in pri tem ne gre nujno za silovito, slogov-
no nabuhlo (patetično)61 nagovarjanje poslušalcev. Prav tako je čustva
mogoče vključiti v kateri koli del govora (tudi v pripovedni, okrepitve-
ni in zavrnitveni del) oz. v kateri koli prepričevalni postopek (npr. vple-
tanje patotičnih elementov v logos/argumentacijo). Najprimernejši mesti
60 Prim. Quint. (Inst. 6.1.12-55). Ciceron (De inv.1.101-109) zaključek govora deli na na
tri dele: povzetek ali naštevanje (lat. ennumeratio), zbujanje ogorčenja nad nasprot-
nikom (lat. indignatio) in zbujanje usmiljenja do govorca (lat. conquestio). Za vsake-
ga od zadnjih dveh delov navaja petnajst oz. šestnajst različnih toposov (ali vse-
binskih izhodišč), s pomočjo katerih je mogoče vzbujati ogorčenje ali usmiljenje.
61 Patetičen (pretirano vznesen) – patotičen (ki se nanaša na retorični pathos), enako
etičen (ki se nanaša na etičnost) – etotičen (ki se nanaša na retorični ethos).
80
