Page 82 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 82
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
del, kjer lahko v ospredje stopijo želje in potrebe učencev in kjer učitelj po-
membno sooblikuje njihov odnos do povedanega.63
Oglejmo si temeljne značilnosti retorične strukture še v obliki osnov-
ne preglednice, kjer smo standardnim delom govora sopostavili temeljne
funkcije in strategije za njihovo doseganje, ki glede na funkcijo posamezne-
ga dela v govoru pogosto stopajo v ospredje. Pri tem velja ponovno spom-
niti, da zlasti pri opredelitvi strategij prepričevanja ne moremo govoriti o
stalnih pravilih, ker je njihova raba temeljno odvisna od retorične situacije.
Deli govora Funkcija Prevladujoča strategija
Uvod (lat. exordium) USTVARITI POZORNOST ETHOS: nagovarjanje čustev
Pripoved (lat. narratio)
Okrepitev (lat. confirmatio) PRIKAZATI DEJSTVA LOGOS: nagovarjanje
»razuma«
Zavrnitev (lat. refutatio) DOKAZATI STALIŠČE
ZAVRNITI PATHOS: nagovarjanje čustev
Zaključek (lat. peroratio) PROTIARGUMENTE
POVZETI IN GANITI
Tako v skladu z retoričnimi pravili oblikovanja govora kot v kontekstu
pedagoške interakcije lahko govorimo o funkcionalno strukturiranih obli-
kah, ki omogočajo optimalno doseganje zastavljenih ciljev.64 Retorična tra-
dicija strukturo govora opredeljuje kot enega ključnih dejavnikov v uspe-
šnem prepričevanju. Kljub različnim klasifikacijam v grobem vse ustrezajo
napotkom dobrega strukturiranja pisnih besedil ali govora (bodisi v okvi-
ru celotne učne ure ali posameznih zaključenih enot), kot jih bolj ali manj
uveljavljene lahko prepoznamo v pedagoški praksi. Ker pa so retorična pra-
vila spremenljiva glede na okoliščine, Kvintilijan priporoča preudarnost oz.
pametno prilagajanje (Inst. 2.13.1–2) vsakokratni situaciji. Trajno vodilo pri
tem bi moralo vedno biti upoštevanje dvojega: spodobnosti oz. nekonflik-
tnosti in potrebnosti oz. koristnosti (Inst. 2.13.8). Vsaki naši odločitvi o obliki
in vsebini govora (teksta) bi morala torej botrovati odgovora na vprašanji,
kaj je res potrebno in kako to sporočiti, da ohranimo/spodbujamo sodeloval-
nost. Manj natančno so v pedagoško prakso prešla navodila (tehnike) za
argumentirano prepričevanje, opredelitev, razporeditev in prepoznavanje
63 Če povedano postavimo še v nekoliko širši (splošnejši) kontekst izobraževalnih
ustanov, je mutatis mutandis zaključek govora/besedila mogoče videti tudi kot, den-
imo, primerno mesto za izpostavljanje pomembnosti in koristnosti novega znanja,
v primeru humanističnih predmetov pa hkrati še za utrjevanje veljavnega vrednost-
nega sistema, socialnih razmerij in raznih oblik družbene zavesti.
64 O učnem pogovoru kot obliki pedagoške interakcije z didaktično-pedagoškega vid-
ika je mogoče več prebrati tudi v Marentič Požarnik in Plut Pregelj, 2009: 70–88.
82
del, kjer lahko v ospredje stopijo želje in potrebe učencev in kjer učitelj po-
membno sooblikuje njihov odnos do povedanega.63
Oglejmo si temeljne značilnosti retorične strukture še v obliki osnov-
ne preglednice, kjer smo standardnim delom govora sopostavili temeljne
funkcije in strategije za njihovo doseganje, ki glede na funkcijo posamezne-
ga dela v govoru pogosto stopajo v ospredje. Pri tem velja ponovno spom-
niti, da zlasti pri opredelitvi strategij prepričevanja ne moremo govoriti o
stalnih pravilih, ker je njihova raba temeljno odvisna od retorične situacije.
Deli govora Funkcija Prevladujoča strategija
Uvod (lat. exordium) USTVARITI POZORNOST ETHOS: nagovarjanje čustev
Pripoved (lat. narratio)
Okrepitev (lat. confirmatio) PRIKAZATI DEJSTVA LOGOS: nagovarjanje
»razuma«
Zavrnitev (lat. refutatio) DOKAZATI STALIŠČE
ZAVRNITI PATHOS: nagovarjanje čustev
Zaključek (lat. peroratio) PROTIARGUMENTE
POVZETI IN GANITI
Tako v skladu z retoričnimi pravili oblikovanja govora kot v kontekstu
pedagoške interakcije lahko govorimo o funkcionalno strukturiranih obli-
kah, ki omogočajo optimalno doseganje zastavljenih ciljev.64 Retorična tra-
dicija strukturo govora opredeljuje kot enega ključnih dejavnikov v uspe-
šnem prepričevanju. Kljub različnim klasifikacijam v grobem vse ustrezajo
napotkom dobrega strukturiranja pisnih besedil ali govora (bodisi v okvi-
ru celotne učne ure ali posameznih zaključenih enot), kot jih bolj ali manj
uveljavljene lahko prepoznamo v pedagoški praksi. Ker pa so retorična pra-
vila spremenljiva glede na okoliščine, Kvintilijan priporoča preudarnost oz.
pametno prilagajanje (Inst. 2.13.1–2) vsakokratni situaciji. Trajno vodilo pri
tem bi moralo vedno biti upoštevanje dvojega: spodobnosti oz. nekonflik-
tnosti in potrebnosti oz. koristnosti (Inst. 2.13.8). Vsaki naši odločitvi o obliki
in vsebini govora (teksta) bi morala torej botrovati odgovora na vprašanji,
kaj je res potrebno in kako to sporočiti, da ohranimo/spodbujamo sodeloval-
nost. Manj natančno so v pedagoško prakso prešla navodila (tehnike) za
argumentirano prepričevanje, opredelitev, razporeditev in prepoznavanje
63 Če povedano postavimo še v nekoliko širši (splošnejši) kontekst izobraževalnih
ustanov, je mutatis mutandis zaključek govora/besedila mogoče videti tudi kot, den-
imo, primerno mesto za izpostavljanje pomembnosti in koristnosti novega znanja,
v primeru humanističnih predmetov pa hkrati še za utrjevanje veljavnega vrednost-
nega sistema, socialnih razmerij in raznih oblik družbene zavesti.
64 O učnem pogovoru kot obliki pedagoške interakcije z didaktično-pedagoškega vid-
ika je mogoče več prebrati tudi v Marentič Požarnik in Plut Pregelj, 2009: 70–88.
82
