Page 81 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 81
retorični elementi pedagoškega diskurza
za to sta po prepričanju Kvintilijana uvod in zaključek, ki pa imata raz-
lično dinamiko in kjer naj bi v skladu s temeljnim ciljem (tj. prepričati)
govornik stopnjeval intenzivnost vzbujanja čustev ter tako prehajal od
ethosa (»blagih čustev«) v uvodu do pathosa (»intenzivnejših čustev«)62
v zaključku:
»Na začetku si pridobivamo naklonjenost sodnikov nekoliko bolj
zadržano; dovolj je že, da nas poslušajo, in konec koncev imamo
na voljo še cel govor. Od zaključka pa je odvisno, v kakšnem raz-
položenju bo odšel sodnik na posvet.« (Inst. 6.1.10, prevod Matjaž
Babič)
»Tam (tj. v zaključku; op. avtorjev) pa, če sploh kje, si lahko govor-
nik da duška: če smo dobro izpeljali vse ostalo, bodo sodniki že
na naši strani. Izpluli smo iz plitvin in čeri, zdaj lahko razpnemo
vsa jadra.« (Inst. 6.1.51–52, prevod Matjaž Babič)
Če izhajamo iz dinamike pedagoškega procesa in v retorično struk-
turo prevedemo katero od njegovih tipičnih aktivnosti (kot so npr. učni
pogovor, učiteljeva razlaga, samostojno skupinsko delo učencev ipd.),
predstavljajo »strategije zaključevanja« zelo pomemben element tako na
ravni uspešnosti usvajanja znanja kot tudi razvijanja medosebnih odno-
sov. Zaradi retoričnih specifik zaključka kot sestavnega dela diskurza in
pedagoškega konteksta, v katerem se ta odvija, se namreč v tem delu (tj. v
sklepnem delu izvajanja) med drugim lahko uspešno razvije in krepi inte-
raktivnost, debata, dvosmernost komunikacije med učiteljem in učenci, ki
je namenjena kritični presoji, ugotavljanju pomanjkljivosti in morebitnih
napak v razlagi, predstavitvi drugačnih zornih kotov. Hkrati je zaključek
62 Gre za dve antični različni pojmovanji ethosa in pathosa (glej tudi op. 43), ki ju re-
torična tradicija združuje v kontekstu strukture govora: prvo se nanaša na enotno
pojmovanje ethosa in pathosa kot dveh različnih stopenj čustev, drugo ethos in pa-
thos ločuje kot ločeni prepričevalni strategiji, ki nista povezani le s čustvenimi vidiki
govora, temveč se navezujeta tudi na funkcionalni vidik strukture govora. Ethos kot
prepričevalna strategija za prikaz govorčeve verodostojne podobe »naravno« sodi v
uvod, kajti če kje, mora govorec v začetku govora predstaviti sebe tako, da ustvari
zadosten razlog za poslušalce, da mu prisluhnejo. V zaključku ni prostora za nove
informacije (tj. za predstavitev govorca – ethos, ali celo za nove argumente – logos).
Najučinkovitejše orodje, ki ga ima na voljo »ob slovesu« (poleg kratkega stvarnega
povzetka že povedanega), je pravzaprav pathos, ker z njegovo pomočjo najučinko-
viteje okrepi vse tisto, kar je do tega trenutka skušal pri poslušalcih doseči.
81
za to sta po prepričanju Kvintilijana uvod in zaključek, ki pa imata raz-
lično dinamiko in kjer naj bi v skladu s temeljnim ciljem (tj. prepričati)
govornik stopnjeval intenzivnost vzbujanja čustev ter tako prehajal od
ethosa (»blagih čustev«) v uvodu do pathosa (»intenzivnejših čustev«)62
v zaključku:
»Na začetku si pridobivamo naklonjenost sodnikov nekoliko bolj
zadržano; dovolj je že, da nas poslušajo, in konec koncev imamo
na voljo še cel govor. Od zaključka pa je odvisno, v kakšnem raz-
položenju bo odšel sodnik na posvet.« (Inst. 6.1.10, prevod Matjaž
Babič)
»Tam (tj. v zaključku; op. avtorjev) pa, če sploh kje, si lahko govor-
nik da duška: če smo dobro izpeljali vse ostalo, bodo sodniki že
na naši strani. Izpluli smo iz plitvin in čeri, zdaj lahko razpnemo
vsa jadra.« (Inst. 6.1.51–52, prevod Matjaž Babič)
Če izhajamo iz dinamike pedagoškega procesa in v retorično struk-
turo prevedemo katero od njegovih tipičnih aktivnosti (kot so npr. učni
pogovor, učiteljeva razlaga, samostojno skupinsko delo učencev ipd.),
predstavljajo »strategije zaključevanja« zelo pomemben element tako na
ravni uspešnosti usvajanja znanja kot tudi razvijanja medosebnih odno-
sov. Zaradi retoričnih specifik zaključka kot sestavnega dela diskurza in
pedagoškega konteksta, v katerem se ta odvija, se namreč v tem delu (tj. v
sklepnem delu izvajanja) med drugim lahko uspešno razvije in krepi inte-
raktivnost, debata, dvosmernost komunikacije med učiteljem in učenci, ki
je namenjena kritični presoji, ugotavljanju pomanjkljivosti in morebitnih
napak v razlagi, predstavitvi drugačnih zornih kotov. Hkrati je zaključek
62 Gre za dve antični različni pojmovanji ethosa in pathosa (glej tudi op. 43), ki ju re-
torična tradicija združuje v kontekstu strukture govora: prvo se nanaša na enotno
pojmovanje ethosa in pathosa kot dveh različnih stopenj čustev, drugo ethos in pa-
thos ločuje kot ločeni prepričevalni strategiji, ki nista povezani le s čustvenimi vidiki
govora, temveč se navezujeta tudi na funkcionalni vidik strukture govora. Ethos kot
prepričevalna strategija za prikaz govorčeve verodostojne podobe »naravno« sodi v
uvod, kajti če kje, mora govorec v začetku govora predstaviti sebe tako, da ustvari
zadosten razlog za poslušalce, da mu prisluhnejo. V zaključku ni prostora za nove
informacije (tj. za predstavitev govorca – ethos, ali celo za nove argumente – logos).
Najučinkovitejše orodje, ki ga ima na voljo »ob slovesu« (poleg kratkega stvarnega
povzetka že povedanega), je pravzaprav pathos, ker z njegovo pomočjo najučinko-
viteje okrepi vse tisto, kar je do tega trenutka skušal pri poslušalcih doseči.
81
