Page 83 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 83
retorični elementi pedagoškega diskurza
različne vloge ter učinkov obeh glavnih vrst dokazov in posledično tudi
njihova raba. Vendar pa to ne bi smelo zniževati njihove pomembnosti.
»Pametno prilagajanje« zajema tako grobo strukturiranje govora/teksta kot
podrobnejšo strukturacijo in oblikovanje misli znotraj posameznih delov.
Ubesedovanje govora – govorniški slog
Oblikovanje misli, ubesedovanje oz. prebesedovanje argumentov (lat. elocu-
tio) je eno izmed petih govornikovih opravil v procesu retorične obravnave/
oblikovanja govora. V poglavju o govornikovih opravilih (lat. officia orato-
ris), kjer smo pregledno predstavili značilnosti vseh petih postopkov, smo v
okviru elocutio izpostavili historično okoliščino v razvoju retorike, ki je od
pozne antike postajala vse bolj reducirana zgolj na ukraševanje z retorični-
mi figurami in tropi, hkrati pa je bila tudi vse bolj predstavljana kot lastnost
literarnih besedil in zgolj pretirano ukrašenih govorov.65 Vendar retorič-
ne figure in tropi niso edini elementi ubesedovanja, ubesedovanje ni edina
operacija oblikovanja govora, ukrašenost ni značilnost zgolj literarnih be-
sedil. Toda ubesedovanje kot sestavni del v konstrukciji in izvedbi govora
ima ključno vlogo v prepričevanju – iz navedenih odlomkov v poglavju 2.1
je razvidno, da je tako menil tudi Kvintilijan.66 V nadaljevanju si bomo pro-
ces retoričnega oblikovanja govora ogledali še nekoliko pobliže in ga nave-
zali na pedagoški kontekst.67
Pri tem moramo opozoriti, da je koncept retoričnega ubesedovanja ali
sloga zelo razvejan in kompleksen (v poglavju 2.1 smo prikazali osnovno
razmejitev na t. i. govorniške vrline – lat. virtutes dicendi in vrste sloga –
lat. genera elocutionis), zato so opisi, ki jih podajamo v nadaljevanju, nuj-
no poenostavljeni in predstavljajo zgolj skice. Če bi se lotili predstavitve
vseh njegovih vidikov, bi lahko napisali obsežno samostojno delo (in reto-
rična tradicija jih ima na pretek). Kajti ne le, da koncept retoričnega sloga
vsebuje množico različno razvrščenih pojmov, s katerimi je mogoče opi-
sati delovanje jezika (oz. katerega koli znakovnega sistema). V zgodovini
65 Prim. str. 14, op. 5.
66 Kvintilijan med drugim o ubeseditvi pove tudi, da je bilo to po splošnem prepričan-
ju najtežje področje govorništva, ki ga ni bilo mogoče usvojiti brez ustreznega izo-
braževanja (Inst. 8.1.13). Prim. tudi str. 14.
67 Koristna (tudi v elektronski obliki dostopna) priročnika v slovenščini, ki v velikem
delu črpata iz retorične tradicije in obravnavata ubesedovanje v kontekstu strokovne-
ga pisanja, sta Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za
študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnos-
ti (Hladnik, 2002) in Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu (Hladnik, 2014).
83
različne vloge ter učinkov obeh glavnih vrst dokazov in posledično tudi
njihova raba. Vendar pa to ne bi smelo zniževati njihove pomembnosti.
»Pametno prilagajanje« zajema tako grobo strukturiranje govora/teksta kot
podrobnejšo strukturacijo in oblikovanje misli znotraj posameznih delov.
Ubesedovanje govora – govorniški slog
Oblikovanje misli, ubesedovanje oz. prebesedovanje argumentov (lat. elocu-
tio) je eno izmed petih govornikovih opravil v procesu retorične obravnave/
oblikovanja govora. V poglavju o govornikovih opravilih (lat. officia orato-
ris), kjer smo pregledno predstavili značilnosti vseh petih postopkov, smo v
okviru elocutio izpostavili historično okoliščino v razvoju retorike, ki je od
pozne antike postajala vse bolj reducirana zgolj na ukraševanje z retorični-
mi figurami in tropi, hkrati pa je bila tudi vse bolj predstavljana kot lastnost
literarnih besedil in zgolj pretirano ukrašenih govorov.65 Vendar retorič-
ne figure in tropi niso edini elementi ubesedovanja, ubesedovanje ni edina
operacija oblikovanja govora, ukrašenost ni značilnost zgolj literarnih be-
sedil. Toda ubesedovanje kot sestavni del v konstrukciji in izvedbi govora
ima ključno vlogo v prepričevanju – iz navedenih odlomkov v poglavju 2.1
je razvidno, da je tako menil tudi Kvintilijan.66 V nadaljevanju si bomo pro-
ces retoričnega oblikovanja govora ogledali še nekoliko pobliže in ga nave-
zali na pedagoški kontekst.67
Pri tem moramo opozoriti, da je koncept retoričnega ubesedovanja ali
sloga zelo razvejan in kompleksen (v poglavju 2.1 smo prikazali osnovno
razmejitev na t. i. govorniške vrline – lat. virtutes dicendi in vrste sloga –
lat. genera elocutionis), zato so opisi, ki jih podajamo v nadaljevanju, nuj-
no poenostavljeni in predstavljajo zgolj skice. Če bi se lotili predstavitve
vseh njegovih vidikov, bi lahko napisali obsežno samostojno delo (in reto-
rična tradicija jih ima na pretek). Kajti ne le, da koncept retoričnega sloga
vsebuje množico različno razvrščenih pojmov, s katerimi je mogoče opi-
sati delovanje jezika (oz. katerega koli znakovnega sistema). V zgodovini
65 Prim. str. 14, op. 5.
66 Kvintilijan med drugim o ubeseditvi pove tudi, da je bilo to po splošnem prepričan-
ju najtežje področje govorništva, ki ga ni bilo mogoče usvojiti brez ustreznega izo-
braževanja (Inst. 8.1.13). Prim. tudi str. 14.
67 Koristna (tudi v elektronski obliki dostopna) priročnika v slovenščini, ki v velikem
delu črpata iz retorične tradicije in obravnavata ubesedovanje v kontekstu strokovne-
ga pisanja, sta Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za
študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnos-
ti (Hladnik, 2002) in Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu (Hladnik, 2014).
83
