Page 84 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 84
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
razvoja (zlasti) humanistike je prav elocutio predstavljala izhodišče za obli-
kovanje številnih novih teoretskih spoznanj in disciplin, ki še danes tvori-
jo terminološka in konceptualna ogrodja področij, kot so jezikoslovje, lite-
rarne vede, umetnost, filozofija ipd.
Slog je torej precej širok pojem in obsega obvladovanje dobesednega
pomena, idiomatike, neologizmov, dolžine stavkov, ritma, intonacije, po-
udarkov, retoričnih figur in tropov itd. Nanaša se na način rabe jezika na
vseh nivojih jezikovne strukture, na paradigmatsko (asociativno) os ure-
ditve govora, za razliko od prej omenjenih zaporednih operacij in struk-
turiranja govora, ki predstavljajo sintagmatsko (sosledno) os oblikovanja
govora.68 Številni poskusi izdelave pregledne klasifikacije retoričnih figur
in tropov, ki jih producirata modernejša retorična in literarna teorija, na-
kazujejo, da je slog mogoče lažje zaobseči z načelne plati. Povsem splošno
bi lahko rekli, da se slog nanaša na povečevanje oz. umirjanje moči govora.
Specifičneje Kvintilijan (Inst. 5.1.1) loči tri temeljna načela, po katerih lah-
ko izbiramo, oblikujemo in merimo dober stil: jasnost, pravilnost in ukra-
šenost (kamor prišteva tudi ustrezno rabo).69 Načela se sicer prepletajo in
jih je težko jasno razmejiti. V grobem se jasnost nanaša na poimenovanje s
pravimi imeni, izogibanje nedoslednosti, dober vrstni red in primeren ob-
seg. Pravilnost se nanaša na jezikovno pravilnost, upoštevanje slovničnih
in pravopisnih pravil, pomensko ustrezno rabo besed na ravni besedila (oz.
besedil). Ustrezna raba izraža prilagodljivost: občutljivost na aktualni kon-
tekst (govorno situacijo, govorca, občinstvo, temo) in izogibanje monoto-
nosti, nanaša se torej na variacijo v stilu in hkrati improvizacijo – sposob-
nost sprotnega prilagajanja tudi znotraj istega govora, če je to potrebno.
Ukrašenost ne vpliva neposredno na prepričljivost govora. Toda ukraševa-
nje govor lahko povzdigne in prispeva k njegovi učinkovitosti, pretiravanje
oz. slaba (nepravilna, nejasna in neustrezna) raba pa ga lahko, prav naspro-
tno, pokvarita. Retorične figure kot temeljni principi ukraševanja so v reto-
rični tradiciji tesno povezane tako: a) s principi ustreznosti ubesedovanja
(tj. pojmovanje figur kot odstopanje od običajne in/ali pravilne jezikovne
rabe), b) s postopkom odkrivanja (tj. figure kot hevristična metoda za kon-
strukcijo argumentov), c) z govorniškim urjenjem (tj. figure kot didaktič-
na metoda za razvijanje govorniške spretnosti) in č) s slogovnimi postopki
68 Za osnovno razumevanje dvojice sintagma – paradigma in njene navezave na re-
toriko glejte Barthes (1990: 20, 176–98).
69 V preglednem prikazu (poglavje 2.1) smo navedli pet kategorij vrlin, kot izhajajo iz
antičnega retoričnega sistema. Prvi je vrline govora (jasnost, okrašenost, primernost,
pravilnost) na sistematičen način opredelil in opisal Aristotel (Rh.1404b1-1414a30).
84
razvoja (zlasti) humanistike je prav elocutio predstavljala izhodišče za obli-
kovanje številnih novih teoretskih spoznanj in disciplin, ki še danes tvori-
jo terminološka in konceptualna ogrodja področij, kot so jezikoslovje, lite-
rarne vede, umetnost, filozofija ipd.
Slog je torej precej širok pojem in obsega obvladovanje dobesednega
pomena, idiomatike, neologizmov, dolžine stavkov, ritma, intonacije, po-
udarkov, retoričnih figur in tropov itd. Nanaša se na način rabe jezika na
vseh nivojih jezikovne strukture, na paradigmatsko (asociativno) os ure-
ditve govora, za razliko od prej omenjenih zaporednih operacij in struk-
turiranja govora, ki predstavljajo sintagmatsko (sosledno) os oblikovanja
govora.68 Številni poskusi izdelave pregledne klasifikacije retoričnih figur
in tropov, ki jih producirata modernejša retorična in literarna teorija, na-
kazujejo, da je slog mogoče lažje zaobseči z načelne plati. Povsem splošno
bi lahko rekli, da se slog nanaša na povečevanje oz. umirjanje moči govora.
Specifičneje Kvintilijan (Inst. 5.1.1) loči tri temeljna načela, po katerih lah-
ko izbiramo, oblikujemo in merimo dober stil: jasnost, pravilnost in ukra-
šenost (kamor prišteva tudi ustrezno rabo).69 Načela se sicer prepletajo in
jih je težko jasno razmejiti. V grobem se jasnost nanaša na poimenovanje s
pravimi imeni, izogibanje nedoslednosti, dober vrstni red in primeren ob-
seg. Pravilnost se nanaša na jezikovno pravilnost, upoštevanje slovničnih
in pravopisnih pravil, pomensko ustrezno rabo besed na ravni besedila (oz.
besedil). Ustrezna raba izraža prilagodljivost: občutljivost na aktualni kon-
tekst (govorno situacijo, govorca, občinstvo, temo) in izogibanje monoto-
nosti, nanaša se torej na variacijo v stilu in hkrati improvizacijo – sposob-
nost sprotnega prilagajanja tudi znotraj istega govora, če je to potrebno.
Ukrašenost ne vpliva neposredno na prepričljivost govora. Toda ukraševa-
nje govor lahko povzdigne in prispeva k njegovi učinkovitosti, pretiravanje
oz. slaba (nepravilna, nejasna in neustrezna) raba pa ga lahko, prav naspro-
tno, pokvarita. Retorične figure kot temeljni principi ukraševanja so v reto-
rični tradiciji tesno povezane tako: a) s principi ustreznosti ubesedovanja
(tj. pojmovanje figur kot odstopanje od običajne in/ali pravilne jezikovne
rabe), b) s postopkom odkrivanja (tj. figure kot hevristična metoda za kon-
strukcijo argumentov), c) z govorniškim urjenjem (tj. figure kot didaktič-
na metoda za razvijanje govorniške spretnosti) in č) s slogovnimi postopki
68 Za osnovno razumevanje dvojice sintagma – paradigma in njene navezave na re-
toriko glejte Barthes (1990: 20, 176–98).
69 V preglednem prikazu (poglavje 2.1) smo navedli pet kategorij vrlin, kot izhajajo iz
antičnega retoričnega sistema. Prvi je vrline govora (jasnost, okrašenost, primernost,
pravilnost) na sistematičen način opredelil in opisal Aristotel (Rh.1404b1-1414a30).
84
