Page 79 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 79
retorični elementi pedagoškega diskurza
»Trdnejše dokaze je treba izpostaviti posamič, šibkejše pa je tre-
ba zbrati. Dokazov, ki so močni sami po sebi, ne smemo zamegli-
ti s spremljajočimi okoliščinami, da se bo bolje videlo, kakšni so,
šibki dokazi pa si med seboj pomagajo in podpirajo drug drugega.
Zato bodo trditve, ki ne morejo učinkovati, ker bi bile pomembne,
učinkovale, ker jih bo veliko, še zlasti ker so vse povezane z do-
kaznim postopkom za eno dejanje. /…/ Vsaka posamična trditev
zase ima malo teže in je precej splošna, vse skupaj pa so obtožen-
cu v škodo – če ne tako kot strela, pa tako kot toča.« (Quint., Inst.
5.12.4–5, prevod Matjaž Babič)
Retorična situacija pa lahko določa tudi notranjo strukturo argumen-
tov oz. njihovo strateško razporeditev v govoru, s pomočjo katere lahko go-
vorec pomembno vpliva na odziv poslušalcev in s tem na prepričljivost svo-
jega dokazovanja. Ciceron zagovarja razporeditev močnih argumentov,
ki razpostavljeni na začetek in konec oklepajo šibkejše v sredini, s čimer
se govorec najhitreje približa pričakovanju občinstva (De or. 2.77.313–314).
Kvintilijan odločitev prepušča govorcu oz. njegovi oceni ustreznosti situa-
cije, a vendarle svetuje, da naj se »govor ne spušča od najmočnejšega k naj-
šibkejšemu« (Inst. 5.12.14, prevod Matjaž Babič).
Še nekaj besed o zavrnitvi (lat. refutatio). Ne glede na to, ali gre za sa-
mostojen del govora, ki običajno sledi dokazovanju, ali pa za sestavni del
dokazovanja, kjer govorec izmenično navaja argument in nato zavrnitev
morebitnega protiargumenta (strukturiranje je ponovno odvisno od reto-
rične situacije), je z vidika funkcionalnosti treba poudariti dvoje. Prvič, v
procesu izbora argumentov (torej že v inventio) naj bi govorec glede na to,
pred kom bo govoril, predvidel vse morebitne ugovore ter oblikoval ustre-
zno utemeljene zavrnitve. Nato naj bi opravil izbor najverjetnejših ugovo-
rov in se odločil, kam v govoru jih bo postavil (v določenih razmerah je
namreč govor mogoče tudi začeti z zavrnitvijo).59 Drugič, z izpostavitvijo
hipotetičnih protiargumentov govorec vnaprej predvidi morebitni misel-
ni tok svojih poslušalcev in ga zato lahko preusmeri k svojim argumentom,
medtem ko v naslednjem koraku, to je z utemeljeno zavrnitvijo protiargu-
menta, svojim argumentom zagotovi večjo dokazno vrednost in prepričlji-
vost. V pedagoškem procesu je ob dokazovanju/argumentaciji vpeljevanje
strategij utemeljenega zavračanja izjemnega pomena za razvijanje veščin
59 Različne vrste zavrnitev v zgoščeni obliki obravnava Ciceron (De inv. 1.78-79), med-
tem ko Kvintilijan v obravnavi primerov vrst zavrnitev dodaja tudi različne oko-
liščine zavračanja (Inst. 5.13).
79
»Trdnejše dokaze je treba izpostaviti posamič, šibkejše pa je tre-
ba zbrati. Dokazov, ki so močni sami po sebi, ne smemo zamegli-
ti s spremljajočimi okoliščinami, da se bo bolje videlo, kakšni so,
šibki dokazi pa si med seboj pomagajo in podpirajo drug drugega.
Zato bodo trditve, ki ne morejo učinkovati, ker bi bile pomembne,
učinkovale, ker jih bo veliko, še zlasti ker so vse povezane z do-
kaznim postopkom za eno dejanje. /…/ Vsaka posamična trditev
zase ima malo teže in je precej splošna, vse skupaj pa so obtožen-
cu v škodo – če ne tako kot strela, pa tako kot toča.« (Quint., Inst.
5.12.4–5, prevod Matjaž Babič)
Retorična situacija pa lahko določa tudi notranjo strukturo argumen-
tov oz. njihovo strateško razporeditev v govoru, s pomočjo katere lahko go-
vorec pomembno vpliva na odziv poslušalcev in s tem na prepričljivost svo-
jega dokazovanja. Ciceron zagovarja razporeditev močnih argumentov,
ki razpostavljeni na začetek in konec oklepajo šibkejše v sredini, s čimer
se govorec najhitreje približa pričakovanju občinstva (De or. 2.77.313–314).
Kvintilijan odločitev prepušča govorcu oz. njegovi oceni ustreznosti situa-
cije, a vendarle svetuje, da naj se »govor ne spušča od najmočnejšega k naj-
šibkejšemu« (Inst. 5.12.14, prevod Matjaž Babič).
Še nekaj besed o zavrnitvi (lat. refutatio). Ne glede na to, ali gre za sa-
mostojen del govora, ki običajno sledi dokazovanju, ali pa za sestavni del
dokazovanja, kjer govorec izmenično navaja argument in nato zavrnitev
morebitnega protiargumenta (strukturiranje je ponovno odvisno od reto-
rične situacije), je z vidika funkcionalnosti treba poudariti dvoje. Prvič, v
procesu izbora argumentov (torej že v inventio) naj bi govorec glede na to,
pred kom bo govoril, predvidel vse morebitne ugovore ter oblikoval ustre-
zno utemeljene zavrnitve. Nato naj bi opravil izbor najverjetnejših ugovo-
rov in se odločil, kam v govoru jih bo postavil (v določenih razmerah je
namreč govor mogoče tudi začeti z zavrnitvijo).59 Drugič, z izpostavitvijo
hipotetičnih protiargumentov govorec vnaprej predvidi morebitni misel-
ni tok svojih poslušalcev in ga zato lahko preusmeri k svojim argumentom,
medtem ko v naslednjem koraku, to je z utemeljeno zavrnitvijo protiargu-
menta, svojim argumentom zagotovi večjo dokazno vrednost in prepričlji-
vost. V pedagoškem procesu je ob dokazovanju/argumentaciji vpeljevanje
strategij utemeljenega zavračanja izjemnega pomena za razvijanje veščin
59 Različne vrste zavrnitev v zgoščeni obliki obravnava Ciceron (De inv. 1.78-79), med-
tem ko Kvintilijan v obravnavi primerov vrst zavrnitev dodaja tudi različne oko-
liščine zavračanja (Inst. 5.13).
79
