Page 78 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 78
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
bomo dotaknili že v pripovedovanju. /…/ Najboljše oblike pripra-
ve pa so tiste, ki ostanejo skrite.« (Quint., Inst. 4.2.54–56, prevod
Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Argumentirano prepričevanje naj bi stopilo v ospredje v osrednjem
delu navajanja dokazov (za predstavljena dejstva) in protidokazov (za dru-
gačne interpretacije oz. morebitne ugovore). Kvintilijan ločuje med do-
kazovanjem (lat. probatio) in zavrnitvijo dokazov (lat. refutatio); prvemu
namenja obširen prikaz v 5. knjigi (Inst. 5.1–12), medtem ko drugega obrav-
nava zgolj v enem poglavju, a poudari, da gre za povsem enake postopke
konstruiranja. (Inst. 5.13.1). V uvodu v 5. knjigo takole utemelji ključno vlo-
go dokazov v prepričevanju:
»Edini namen uvoda in pripovedi je pripraviti sodnika na doka-
zovanje. Tudi s poznavanjem izhodišč in vsega tistega, o čemer
sem pisal zgoraj, se ne bi imelo smisla ukvarjati, če ne bi prišli do
izpeljave dokazov. Nenazadnje je vsak drugi izmed petih delov,
ki sem jih naštel za sodni govor, lahko kdaj odveč – ni pa možna
pravda, v kateri ne bi bilo treba izpeljati dokazov.« (Inst. 5. Pred.
4.–5, prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Šele ko je pridobil naklonjenost poslušalcev, jim predstavil okoliščine
problema, se govorec s pomočjo metode izpeljevanja glavne trditve oz. sta-
lišča posveti podrobni predstavitvi in razdelanemu utemeljevanju različ-
nih vrst dokazov. Primarno naj bi se posluževal različnih oblik racionalne
argumentacije, ki jo Kvintilijan opredeljuje kot postopek dokazovanja ne-
gotovega z gotovimi dejstvi.57 Antični teoretiki so priporočali uporabo tis-
tih argumentov, ki so v zvezi z zadevo lahko najprepričljivejši za konkretne
poslušalce v določeni situaciji, torej takšne, ki se jim bodo zdeli najverje-
tnejši (Quint., Inst. 5.12.13). Toda govornik je glede na retorično situacijo
moral znati oceniti njihovo dokazno vrednost – ali v danem primeru veljajo
za trdne ali šibke in kaj to pomeni za njihovo vključitev v govor.58
57 »Argumentum (dokaz) je torej ‘postopek dokazovanja, pri katerem se sklepa po
enem na drugo in ki tisto, kar je sporno, potrjuje s tistim, kar je nesporno’«. (Quint.,
Inst. 5.10.11, prevod Matjaž Babič). Čeprav se tipični primeri rabe argumentacije
tudi v pedagoškem diskurzu zdijo skorajda samoumevni, se pravi povsod tam, kjer
obstajajo domnevni ali dejanski različni pogledi/mnenja na zadeve, je zlasti v ped-
agoški praksi argumentiranost in njeno raznolikost mogoče prepoznati tudi v manj
očitnih oblikah, recimo kot del razlage, ki temelji na poglobljenem navajanju prim-
erov, izjem (ki potrjujejo siceršnje pravilo) in praktičnih vaj.
58 O trdnosti argumentov in posledično o veljavnosti argumentacije s stališča teorije
argumentacije pišemo na str. 184.
78
bomo dotaknili že v pripovedovanju. /…/ Najboljše oblike pripra-
ve pa so tiste, ki ostanejo skrite.« (Quint., Inst. 4.2.54–56, prevod
Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Argumentirano prepričevanje naj bi stopilo v ospredje v osrednjem
delu navajanja dokazov (za predstavljena dejstva) in protidokazov (za dru-
gačne interpretacije oz. morebitne ugovore). Kvintilijan ločuje med do-
kazovanjem (lat. probatio) in zavrnitvijo dokazov (lat. refutatio); prvemu
namenja obširen prikaz v 5. knjigi (Inst. 5.1–12), medtem ko drugega obrav-
nava zgolj v enem poglavju, a poudari, da gre za povsem enake postopke
konstruiranja. (Inst. 5.13.1). V uvodu v 5. knjigo takole utemelji ključno vlo-
go dokazov v prepričevanju:
»Edini namen uvoda in pripovedi je pripraviti sodnika na doka-
zovanje. Tudi s poznavanjem izhodišč in vsega tistega, o čemer
sem pisal zgoraj, se ne bi imelo smisla ukvarjati, če ne bi prišli do
izpeljave dokazov. Nenazadnje je vsak drugi izmed petih delov,
ki sem jih naštel za sodni govor, lahko kdaj odveč – ni pa možna
pravda, v kateri ne bi bilo treba izpeljati dokazov.« (Inst. 5. Pred.
4.–5, prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Šele ko je pridobil naklonjenost poslušalcev, jim predstavil okoliščine
problema, se govorec s pomočjo metode izpeljevanja glavne trditve oz. sta-
lišča posveti podrobni predstavitvi in razdelanemu utemeljevanju različ-
nih vrst dokazov. Primarno naj bi se posluževal različnih oblik racionalne
argumentacije, ki jo Kvintilijan opredeljuje kot postopek dokazovanja ne-
gotovega z gotovimi dejstvi.57 Antični teoretiki so priporočali uporabo tis-
tih argumentov, ki so v zvezi z zadevo lahko najprepričljivejši za konkretne
poslušalce v določeni situaciji, torej takšne, ki se jim bodo zdeli najverje-
tnejši (Quint., Inst. 5.12.13). Toda govornik je glede na retorično situacijo
moral znati oceniti njihovo dokazno vrednost – ali v danem primeru veljajo
za trdne ali šibke in kaj to pomeni za njihovo vključitev v govor.58
57 »Argumentum (dokaz) je torej ‘postopek dokazovanja, pri katerem se sklepa po
enem na drugo in ki tisto, kar je sporno, potrjuje s tistim, kar je nesporno’«. (Quint.,
Inst. 5.10.11, prevod Matjaž Babič). Čeprav se tipični primeri rabe argumentacije
tudi v pedagoškem diskurzu zdijo skorajda samoumevni, se pravi povsod tam, kjer
obstajajo domnevni ali dejanski različni pogledi/mnenja na zadeve, je zlasti v ped-
agoški praksi argumentiranost in njeno raznolikost mogoče prepoznati tudi v manj
očitnih oblikah, recimo kot del razlage, ki temelji na poglobljenem navajanju prim-
erov, izjem (ki potrjujejo siceršnje pravilo) in praktičnih vaj.
58 O trdnosti argumentov in posledično o veljavnosti argumentacije s stališča teorije
argumentacije pišemo na str. 184.
78
