Page 77 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 77
retorični elementi pedagoškega diskurza
Ko si govorec pridobi naklonjenost poslušalcev in jih ustrezno motivi-
ra, sledi pripoved (lat. narratio). Govorec poslušalce seznani z naravo sno-
vi (temo) oz. navede osnovna dejstva in osnovne definicije – predstavi jim
to, »kar se je zgodilo ali kakor da bi se zgodilo« (Quint., Inst. 4.2.31, pre-
vod Matjaž Babič). V skladu z retorično tradicijo naj bi dobra predstavi-
tev teme/dejstev ustrezala trem pogojem: biti mora jasna, kratka in verjet-
na/prepričljiva. Slednje pa, kot poudari Kvintilijan, ne sovpada vedno tudi
z resničnostjo, kajti »marsikaj je resnično, a skoraj neverjetno, kakor je tudi
neresnica včasih podobna resnici« (Inst. 4.2.34). Izpolnjevanje treh pogo-
jev v prikazu govorcu omogoča, da bo občinstvo povedano čim bolj razu-
melo, si zapomnilo in mu lažje verjelo. Jasnost se nanaša na ustrezno izbiro
besed, nedvoumno in natančno opredelitev, za kaj v primeru gre, ter pre-
gledno strukturiranost v smislu kronološkega zaporedja dogodkov ali od-
nosov med pojmi. Kratkost se v osnovi nanaša na to, da se govorec izogiba
vključevanju nerelevantnih elementov v predstavitev in pove, kar je nuj-
no in zadostno za razumevanje. Povedano še drugače, govorec naj v pri-
povedi ne bi povedal manj, kot je potrebno, in ne več, kot zahteva situaci-
ja, hkrati pa naj bi ohranil dovolj slikovit in eleganten (tj. izbran, skladen)
način ubesedovanja, ki poslušalcem omogoča lažjo identifikacijo s proble-
mom. Prepričljivost pripovedi temelji na nekontradiktornosti, obrazloži-
tvi (za poslušalce) ključnih dejstev in motivov ter usklajenosti (značajske)
opredelitve akterjev z dejanji, ki jih zadevajo, kar prispeva k večji ali manj-
ši splošni verjetnosti predstavljenih dogodkov. V tej fazi govora je vedno
manj prostora za subjektivne dokaze kot neposredne metode prepričeva-
nja. Predvsem naj se govorec primarno več ne bi osredotočal na čustva in
občutke občinstva, medtem ko je še vedno precej aktualna zmerna izgra-
dnja in predstavitev njegove etotične podobe ter avtoritete, ki izhaja zlasti
iz ustrezne predstavitve problema na vsebinski in slogovni ravni. Še na ne-
kaj v pripovedi je treba opozoriti, to je na njeno funkcijo v odnosu do doka-
zovanja. Pripoved namreč predstavlja napoved argumentacije oz. vsebinski
okvir, v katerega so vpeti dokazni argumenti, ki sledijo v nadaljevanju kot
samostojni del govora. Zato mora govorec v navajanju dejstev že nakazati
smer, v katero bodo šli njegovi argumenti:
»Koristno bo tudi potresti nekaj 'semen za dokaz', vendar tako, da
ne bomo pozabili, da pripovedujemo in ne dokazujemo. Včasih
bomo tisto, kar smo navedli, podkrepili tudi z dokazom, le da bo
enostaven in kratek, … /…/ Skratka vsega, kar bomo obravnavali
pri dokazovanju (osebo, motiv, kraj, čas, sredstvo, priložnost), se
77
Ko si govorec pridobi naklonjenost poslušalcev in jih ustrezno motivi-
ra, sledi pripoved (lat. narratio). Govorec poslušalce seznani z naravo sno-
vi (temo) oz. navede osnovna dejstva in osnovne definicije – predstavi jim
to, »kar se je zgodilo ali kakor da bi se zgodilo« (Quint., Inst. 4.2.31, pre-
vod Matjaž Babič). V skladu z retorično tradicijo naj bi dobra predstavi-
tev teme/dejstev ustrezala trem pogojem: biti mora jasna, kratka in verjet-
na/prepričljiva. Slednje pa, kot poudari Kvintilijan, ne sovpada vedno tudi
z resničnostjo, kajti »marsikaj je resnično, a skoraj neverjetno, kakor je tudi
neresnica včasih podobna resnici« (Inst. 4.2.34). Izpolnjevanje treh pogo-
jev v prikazu govorcu omogoča, da bo občinstvo povedano čim bolj razu-
melo, si zapomnilo in mu lažje verjelo. Jasnost se nanaša na ustrezno izbiro
besed, nedvoumno in natančno opredelitev, za kaj v primeru gre, ter pre-
gledno strukturiranost v smislu kronološkega zaporedja dogodkov ali od-
nosov med pojmi. Kratkost se v osnovi nanaša na to, da se govorec izogiba
vključevanju nerelevantnih elementov v predstavitev in pove, kar je nuj-
no in zadostno za razumevanje. Povedano še drugače, govorec naj v pri-
povedi ne bi povedal manj, kot je potrebno, in ne več, kot zahteva situaci-
ja, hkrati pa naj bi ohranil dovolj slikovit in eleganten (tj. izbran, skladen)
način ubesedovanja, ki poslušalcem omogoča lažjo identifikacijo s proble-
mom. Prepričljivost pripovedi temelji na nekontradiktornosti, obrazloži-
tvi (za poslušalce) ključnih dejstev in motivov ter usklajenosti (značajske)
opredelitve akterjev z dejanji, ki jih zadevajo, kar prispeva k večji ali manj-
ši splošni verjetnosti predstavljenih dogodkov. V tej fazi govora je vedno
manj prostora za subjektivne dokaze kot neposredne metode prepričeva-
nja. Predvsem naj se govorec primarno več ne bi osredotočal na čustva in
občutke občinstva, medtem ko je še vedno precej aktualna zmerna izgra-
dnja in predstavitev njegove etotične podobe ter avtoritete, ki izhaja zlasti
iz ustrezne predstavitve problema na vsebinski in slogovni ravni. Še na ne-
kaj v pripovedi je treba opozoriti, to je na njeno funkcijo v odnosu do doka-
zovanja. Pripoved namreč predstavlja napoved argumentacije oz. vsebinski
okvir, v katerega so vpeti dokazni argumenti, ki sledijo v nadaljevanju kot
samostojni del govora. Zato mora govorec v navajanju dejstev že nakazati
smer, v katero bodo šli njegovi argumenti:
»Koristno bo tudi potresti nekaj 'semen za dokaz', vendar tako, da
ne bomo pozabili, da pripovedujemo in ne dokazujemo. Včasih
bomo tisto, kar smo navedli, podkrepili tudi z dokazom, le da bo
enostaven in kratek, … /…/ Skratka vsega, kar bomo obravnavali
pri dokazovanju (osebo, motiv, kraj, čas, sredstvo, priložnost), se
77
