Page 75 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 75
retorični elementi pedagoškega diskurza
zlasti glede na okleščeno triado uvod-jedro-zaključek), o funkciji slednje-
ga zapiše tole:
»Pri uvodu gre izključno za to, da spravimo poslušalca v tako raz-
položenje, da nam bo v ostalih delih govora bolj naklonjen. Kot se
strinja velika večina piscev, se to doseže s tremi stvarmi: če dose-
žemo, da je naklonjen, pozoren in dojemljiv – na to je treba seveda
paziti skozi ves potek govora, a v uvodu je še posebej nujno najti
pot do sodnikovega duha, da nam bo dovolil vstopiti.« (Inst. 4.1.5,
prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Ustvarjanje razpoloženja pri poslušalcih je tesno povezano z upora-
bo subjektivnih strategij prepričevanja. Govorec lahko npr. pri občinstvu
obuja/oblikuje želje in potrebe po vedenju/znanju, ki ga bo predstavil, in
se hkrati predstavlja kot govorec z najboljšimi nameni in kompetenca-
mi, s tem ko spregovori o predvideni snovi. Povedano drugače, primarno
sredstvo prepričevanja, ki najbolj ustreza tovrstnim ciljem, je ethos. Kako
pomembno vlogo je imel uvod znotraj strukture govora, kaže okoliščina,
da je antična retorična teorija posebej natančno opredeljevala različne na-
čine njegovega oblikovanja, ki so izhajali iz govorčeve ocene o vrsti primera
(lat. causa). Ta je temeljila na opredelitvi razmerja med primerom/zadevo
in domnevnim splošnim mnenjem oz. prepričanjem poslušalcev o vsebini,
ki jo je primer obravnaval. Ciceron (De inv. 1.20–26) je ločil pet vrst različ-
nih primerov (lat. genera causarum), ki predvidevajo specifičen odziv pos-
lušalcev in so kot pomagalo za sestavljanje besedila zelo uporabna tudi da-
nes. Kadar gre za navaden primer (lat. genus honestum), to je tak, ki je v
skladu s splošnim prepričanjem, govorec posebnega (tj. strateškega) uvoda
v govor ne potrebuje, ker naj bi bili njegovi poslušalci vsebini predhodno že
naklonjeni. Druga vrsta je neobičajen ali težaven primer (lat. genus admira-
bile), ki naj bi zaradi bodisi problematičnosti vsebine bodisi nepriljubljeno-
sti govorca pri poslušalcih zbujal nelagodje in posledično nenaklonjenost.
Tretja vrsta je primer, ki velja za neuglednega oz. nepomembnega (lat. genus
humile) in pri poslušalcih lahko zbuja nenaklonjenost, ker jih ne zanima.
V četrto vrsto sodi dvoumen primer (lat. genus anceps), ki naj bi pri poslu-
šalcih hkrati zbujal naklonjenost in nenaklonjenost (oz. jih delil v dve po-
larizirani skupini), ker iz zadeve ni jasno razvidno, za kakšen problem gre.
Peta vrsta predstavlja nenavaden oz. težko razumljiv primer (lat. genus ob-
scurum), ki predpostavlja nenaklonjenost poslušalcev, ker zadeve bodisi ne
poznajo bodisi je za njih prezapletena. Če v prvem, to je v navadnem pri-
meru govorec pridobi naklonjenost tako, da odkrito nagovori poslušalce,
75
zlasti glede na okleščeno triado uvod-jedro-zaključek), o funkciji slednje-
ga zapiše tole:
»Pri uvodu gre izključno za to, da spravimo poslušalca v tako raz-
položenje, da nam bo v ostalih delih govora bolj naklonjen. Kot se
strinja velika večina piscev, se to doseže s tremi stvarmi: če dose-
žemo, da je naklonjen, pozoren in dojemljiv – na to je treba seveda
paziti skozi ves potek govora, a v uvodu je še posebej nujno najti
pot do sodnikovega duha, da nam bo dovolil vstopiti.« (Inst. 4.1.5,
prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Ustvarjanje razpoloženja pri poslušalcih je tesno povezano z upora-
bo subjektivnih strategij prepričevanja. Govorec lahko npr. pri občinstvu
obuja/oblikuje želje in potrebe po vedenju/znanju, ki ga bo predstavil, in
se hkrati predstavlja kot govorec z najboljšimi nameni in kompetenca-
mi, s tem ko spregovori o predvideni snovi. Povedano drugače, primarno
sredstvo prepričevanja, ki najbolj ustreza tovrstnim ciljem, je ethos. Kako
pomembno vlogo je imel uvod znotraj strukture govora, kaže okoliščina,
da je antična retorična teorija posebej natančno opredeljevala različne na-
čine njegovega oblikovanja, ki so izhajali iz govorčeve ocene o vrsti primera
(lat. causa). Ta je temeljila na opredelitvi razmerja med primerom/zadevo
in domnevnim splošnim mnenjem oz. prepričanjem poslušalcev o vsebini,
ki jo je primer obravnaval. Ciceron (De inv. 1.20–26) je ločil pet vrst različ-
nih primerov (lat. genera causarum), ki predvidevajo specifičen odziv pos-
lušalcev in so kot pomagalo za sestavljanje besedila zelo uporabna tudi da-
nes. Kadar gre za navaden primer (lat. genus honestum), to je tak, ki je v
skladu s splošnim prepričanjem, govorec posebnega (tj. strateškega) uvoda
v govor ne potrebuje, ker naj bi bili njegovi poslušalci vsebini predhodno že
naklonjeni. Druga vrsta je neobičajen ali težaven primer (lat. genus admira-
bile), ki naj bi zaradi bodisi problematičnosti vsebine bodisi nepriljubljeno-
sti govorca pri poslušalcih zbujal nelagodje in posledično nenaklonjenost.
Tretja vrsta je primer, ki velja za neuglednega oz. nepomembnega (lat. genus
humile) in pri poslušalcih lahko zbuja nenaklonjenost, ker jih ne zanima.
V četrto vrsto sodi dvoumen primer (lat. genus anceps), ki naj bi pri poslu-
šalcih hkrati zbujal naklonjenost in nenaklonjenost (oz. jih delil v dve po-
larizirani skupini), ker iz zadeve ni jasno razvidno, za kakšen problem gre.
Peta vrsta predstavlja nenavaden oz. težko razumljiv primer (lat. genus ob-
scurum), ki predpostavlja nenaklonjenost poslušalcev, ker zadeve bodisi ne
poznajo bodisi je za njih prezapletena. Če v prvem, to je v navadnem pri-
meru govorec pridobi naklonjenost tako, da odkrito nagovori poslušalce,
75
