Page 74 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 74
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
dokazov (lat. refutatio) in zaključek (lat. peroratio).55 V antiki ni bilo eno-
tnega stališča tako na širši ravni, kaj vse sodi v dispositio (ali le-ta vsebuje-
te tudi že sam izbor argumentov ali zgolj njihovo razvrstitev), kakor tudi
glede števila delov govora (štiridelna, petdelna, šestdelna struktura). Toda
že najzgodnejši starogrški pisci retoričnih priročnikov in učitelji govorni-
štva iz 5. stol. pr. n. št. so delitvi govora oz. razporeditvi vsebine odmerjali
eno najpomembnejših vlog v javnem prepričevanju. Struktura sodnega go-
vora/besedila tako velja za eno prvih in kasneje znotraj urejenega sistema
antične retorike tudi za eno najbolj razdelanih konceptualizacij, ki je sto-
letja predstavljala temeljni načrt organizacije diskurza in prešla tudi v iz-
obraževanje. Kot temeljni princip konstrukcije besedil in govorov (oz. go-
vornih nastopov) antično retorično strukturo brez težav prepoznamo tudi
v sodobni pedagoški praksi, in sicer v skrajno osiromašeni obliki uvoda, je-
dra in zaključka.
Strukturacija govora ni sama sebi namen, ampak je funkcionalna.
Temelji na govorčevem tehtanju, kaj od najdenega (v fazi odkrivanja ar-
gumentov) uporabiti in kako izbrano razporediti glede na retorično situ-
acijo (kaj, komu, kdaj in kje govori). Odločitev o strukturi govora je tesno
povezana tudi z njegovo preliminarno oceno tega, kako se bodo poslušal-
ci odzvali tako na predstavljene argumente, ki so morda zanje iz različnih
razlogov težko sprejemljivi, kakor tudi na osebo, ki jih predstavlja, saj lah-
ko slednja s svojo (ne)verodostojno podobo pomembno vpliva na njihovo
(ne)pripravljenost sprejemanja argumentov. Z upoštevanjem pravil struk-
turiranja govorec poslušalcem tako omogoči, da lažje oz. čim bolj nemote-
no sledijo vsebini in da do vsebine in govorca zavzamejo naklonjen odnos.
S tem ustvarja podlago za uspešno prepričevanje. Na kratko si oglejmo po-
samezne elemente klasične štiridelne strukture govora.
Uvod (lat. exordium) je namenjen pripravi občinstva, in sicer tako
uvajanju v tematiko kot pridobivanju njihove pozornosti in naklonjeno-
sti (lat. captatio benevolentiae). Kvintilijan (Inst. 4.1) v obsežni razčlenitvi
navodil, kako naj govorec zasnuje uvod (ki so še danes povsem aktualna,
55 V zapisu Kvintilijan doda, da so nekateri pisci med standardne dele (sodnega) govo-
ra šteli še razčlenitev (lat. partitio), napoved (lat. propositio) in ekskurz (lat. excursus/
digressio). O njih med drugim pove: »/P/rvi dve /tj. razčlenitev in napoved; op. avtor-
jev/ spadata k dokazovanju. Kajti napovedati je treba tisto, kar boš dokazoval, dokaz
pa je treba tudi zaključiti. /.../ Razčlenitev je podvrsta razporeditve /.../ Za ekskurz
velja, da bodisi pelje ven iz zadeve in potemtakem ne more biti del zadeve, bodisi je
je znotraj zadeve in je potemtakem v oporo ali okras delom, od katerih se oddaljuje.«
(Inst. 3.9.1-4, prevod Matjaž Babič)
74
dokazov (lat. refutatio) in zaključek (lat. peroratio).55 V antiki ni bilo eno-
tnega stališča tako na širši ravni, kaj vse sodi v dispositio (ali le-ta vsebuje-
te tudi že sam izbor argumentov ali zgolj njihovo razvrstitev), kakor tudi
glede števila delov govora (štiridelna, petdelna, šestdelna struktura). Toda
že najzgodnejši starogrški pisci retoričnih priročnikov in učitelji govorni-
štva iz 5. stol. pr. n. št. so delitvi govora oz. razporeditvi vsebine odmerjali
eno najpomembnejših vlog v javnem prepričevanju. Struktura sodnega go-
vora/besedila tako velja za eno prvih in kasneje znotraj urejenega sistema
antične retorike tudi za eno najbolj razdelanih konceptualizacij, ki je sto-
letja predstavljala temeljni načrt organizacije diskurza in prešla tudi v iz-
obraževanje. Kot temeljni princip konstrukcije besedil in govorov (oz. go-
vornih nastopov) antično retorično strukturo brez težav prepoznamo tudi
v sodobni pedagoški praksi, in sicer v skrajno osiromašeni obliki uvoda, je-
dra in zaključka.
Strukturacija govora ni sama sebi namen, ampak je funkcionalna.
Temelji na govorčevem tehtanju, kaj od najdenega (v fazi odkrivanja ar-
gumentov) uporabiti in kako izbrano razporediti glede na retorično situ-
acijo (kaj, komu, kdaj in kje govori). Odločitev o strukturi govora je tesno
povezana tudi z njegovo preliminarno oceno tega, kako se bodo poslušal-
ci odzvali tako na predstavljene argumente, ki so morda zanje iz različnih
razlogov težko sprejemljivi, kakor tudi na osebo, ki jih predstavlja, saj lah-
ko slednja s svojo (ne)verodostojno podobo pomembno vpliva na njihovo
(ne)pripravljenost sprejemanja argumentov. Z upoštevanjem pravil struk-
turiranja govorec poslušalcem tako omogoči, da lažje oz. čim bolj nemote-
no sledijo vsebini in da do vsebine in govorca zavzamejo naklonjen odnos.
S tem ustvarja podlago za uspešno prepričevanje. Na kratko si oglejmo po-
samezne elemente klasične štiridelne strukture govora.
Uvod (lat. exordium) je namenjen pripravi občinstva, in sicer tako
uvajanju v tematiko kot pridobivanju njihove pozornosti in naklonjeno-
sti (lat. captatio benevolentiae). Kvintilijan (Inst. 4.1) v obsežni razčlenitvi
navodil, kako naj govorec zasnuje uvod (ki so še danes povsem aktualna,
55 V zapisu Kvintilijan doda, da so nekateri pisci med standardne dele (sodnega) govo-
ra šteli še razčlenitev (lat. partitio), napoved (lat. propositio) in ekskurz (lat. excursus/
digressio). O njih med drugim pove: »/P/rvi dve /tj. razčlenitev in napoved; op. avtor-
jev/ spadata k dokazovanju. Kajti napovedati je treba tisto, kar boš dokazoval, dokaz
pa je treba tudi zaključiti. /.../ Razčlenitev je podvrsta razporeditve /.../ Za ekskurz
velja, da bodisi pelje ven iz zadeve in potemtakem ne more biti del zadeve, bodisi je
je znotraj zadeve in je potemtakem v oporo ali okras delom, od katerih se oddaljuje.«
(Inst. 3.9.1-4, prevod Matjaž Babič)
74
