Page 71 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 71
retorični elementi pedagoškega diskurza
politični nagovori (npr. slavnostni govori ob nastopu neke politične funk-
cije, pozdravni nagovori ipd.), ki sicer sodijo v svetovalno zvrst, a vsebuje-
jo tudi elemente hvalnega govorništva, ali sodni govori, ki se v določenih
vidikih prav tako približajo hvalnemu govoru (npr. neposredni uvodni in
zaključni nagovori porotnikov v pravnih sistemih, kot je anglosaški).
Pedagoški diskurz kot ena od specifičnih, a kompleksnih družbenih
dejavnosti predstavlja primer, znotraj katerega imamo redko opraviti z
rabo »čistih« zvrsti (izjema so, denimo, slovesni nagovori na proslavah).
Toda znotraj različnih tipov dejavnosti, ki potekajo v okviru pedagoškega
procesa (npr. poučevanje, učenje, razlaga, pojasnjevanje, predstavitev zna-
nja/problema), se odražajo tudi posamezne značilnosti govorniških zvrsti,
ki glede na specifičnost situacije bolj ali manj izstopajo. Na kratko si oglej-
mo temeljne značilnosti posameznih zvrsti in možnost njihovih pojavnih
oblik v pedagoškem diskurzu.
Svetovalni govor
Svetovalni govor je govor, ki se poraja v situacijah dvoma in katerega osnov-
ni cilj je predstaviti dovolj trdno/utemeljeno podlago za odločitev o nekem
prihodnjem delovanju. Tipični lastnosti svetovalnega govora sta primerja-
nje in preudarjanje različnih možnosti, ki omogočata ugotavljanje in pripo-
ročanje najboljše rešitve. Učitelji naj bi v razredu v svojih govorih/tekstih v
osnovi sicer izražali predvsem prepričanost v povedano. Na videz parado-
ksalno pa (premišljeno uveden) element dvoma lahko (dodatno) prispeva
k prepričljivosti. Nastopa lahko kot izhodišče za predstavitev ostalih, manj
ustreznih rešitev in s tem za utemeljenost tiste rešitve, ki jo učitelj želi pri-
poročiti kot najustreznejšo v določeni situaciji. Kljub temu da je v svetoval-
nem govoru glavno težišče prepričevanja na dokazovanju (logosu), saj go-
vorec v okviru primerjave za svoj predlog izpostavi argumente, ki naj bi
pokazali, zakaj je ravno ta za poslušalce najboljši, se tudi pri »svetovanju«
pogosto uporabljajo tehnike prepričevanja s subjektivni dokazi. Vloga sve-
tovalca v velikem delu temelji na avtoriteti in moralni odličnosti, torej etho-
su govorca. Nasvet namreč svojo ustreznost in moč črpa tudi iz relevan-
tnega ter kredibilnega vira, ki v navideznem ravnovesju predlogov lahko
predstavlja kamenček na tehtnici odločanja za izbiro najboljšega predloga.
V tem smislu je pomembna predvsem konstrukcija učiteljevega ustvarje-
nega ethosa, ki verodostojno podobo kaže skozi praktično modrost, poš-
tenost/odkritost in dobronamernost ali, povedano drugače, skozi demon-
stracijo lastne strokovne usposobljenosti (poglobljenega poznavanja snovi,
71
politični nagovori (npr. slavnostni govori ob nastopu neke politične funk-
cije, pozdravni nagovori ipd.), ki sicer sodijo v svetovalno zvrst, a vsebuje-
jo tudi elemente hvalnega govorništva, ali sodni govori, ki se v določenih
vidikih prav tako približajo hvalnemu govoru (npr. neposredni uvodni in
zaključni nagovori porotnikov v pravnih sistemih, kot je anglosaški).
Pedagoški diskurz kot ena od specifičnih, a kompleksnih družbenih
dejavnosti predstavlja primer, znotraj katerega imamo redko opraviti z
rabo »čistih« zvrsti (izjema so, denimo, slovesni nagovori na proslavah).
Toda znotraj različnih tipov dejavnosti, ki potekajo v okviru pedagoškega
procesa (npr. poučevanje, učenje, razlaga, pojasnjevanje, predstavitev zna-
nja/problema), se odražajo tudi posamezne značilnosti govorniških zvrsti,
ki glede na specifičnost situacije bolj ali manj izstopajo. Na kratko si oglej-
mo temeljne značilnosti posameznih zvrsti in možnost njihovih pojavnih
oblik v pedagoškem diskurzu.
Svetovalni govor
Svetovalni govor je govor, ki se poraja v situacijah dvoma in katerega osnov-
ni cilj je predstaviti dovolj trdno/utemeljeno podlago za odločitev o nekem
prihodnjem delovanju. Tipični lastnosti svetovalnega govora sta primerja-
nje in preudarjanje različnih možnosti, ki omogočata ugotavljanje in pripo-
ročanje najboljše rešitve. Učitelji naj bi v razredu v svojih govorih/tekstih v
osnovi sicer izražali predvsem prepričanost v povedano. Na videz parado-
ksalno pa (premišljeno uveden) element dvoma lahko (dodatno) prispeva
k prepričljivosti. Nastopa lahko kot izhodišče za predstavitev ostalih, manj
ustreznih rešitev in s tem za utemeljenost tiste rešitve, ki jo učitelj želi pri-
poročiti kot najustreznejšo v določeni situaciji. Kljub temu da je v svetoval-
nem govoru glavno težišče prepričevanja na dokazovanju (logosu), saj go-
vorec v okviru primerjave za svoj predlog izpostavi argumente, ki naj bi
pokazali, zakaj je ravno ta za poslušalce najboljši, se tudi pri »svetovanju«
pogosto uporabljajo tehnike prepričevanja s subjektivni dokazi. Vloga sve-
tovalca v velikem delu temelji na avtoriteti in moralni odličnosti, torej etho-
su govorca. Nasvet namreč svojo ustreznost in moč črpa tudi iz relevan-
tnega ter kredibilnega vira, ki v navideznem ravnovesju predlogov lahko
predstavlja kamenček na tehtnici odločanja za izbiro najboljšega predloga.
V tem smislu je pomembna predvsem konstrukcija učiteljevega ustvarje-
nega ethosa, ki verodostojno podobo kaže skozi praktično modrost, poš-
tenost/odkritost in dobronamernost ali, povedano drugače, skozi demon-
stracijo lastne strokovne usposobljenosti (poglobljenega poznavanja snovi,
71
