Page 69 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 69
retorični elementi pedagoškega diskurza
A ne gre le za prepričevalne učinke, ki jih ima govorčevo celovito vž-
ivljanje na ravni uspešnega vzbujanja čustev pri poslušalcih. Kvintilijan
zavedanje o pomenu pristnosti govorčevega občutja naveže tudi na kon-
cept moralnega govorca in v tem dejanju vidi enega od vidikov njegove
verodostojnosti:
»Zato bodimo takrat, kadar bi bili radi verodostojni, podobni tis-
tim, ki to res občutijo. Naj govor izhaja iz tistega razpoloženja, v
kakršno bi radi spravili sodnika. /…/ Preden poskusimo vplivati
na koga drugega, moramo čutiti sami.« (Inst. 6.2.27, prevod Matjaž
Babič, poudarili avtorji)
Ustreznosti porazdelitve in razmerja med racionalnimi ter čustvenimi
dokazi v posameznih delih učne ure/pedagoškega procesa se bomo ponov-
no dotaknili v razdelku o strukturi govora.
Zvrsti govora
Tradicionalna retorika najpogosteje loči tri zvrsti govora (lat. genera cau-
sarum): sodni govor (lat. genus iudicale), svetovalni govor (lat. genus deli-
berativum) in hvalni govor (lat. genus demonstrativum).51 Gre za specifič-
ne načine javnega prepričevanja, ki sodijo v širši družbeni kontekst govora,
saj izhajajo iz treh temeljnih antičnih družbenih praks: političnega odloča-
nja, sodnih postopkov in praznovanja oz. čaščenja. Aristotel (Rh. 1358a39–
1358b9) je govorniške zvrsti ločil glede na vrsto poslušalcev, ki jih govorec
naslavlja v govoru. Pri sodnem govoru so poslušalci razsodniki preteklega,
v svetovalnem (političnem) govoru presojajo o prihodnjem dejanju, v hval-
nem govoru pa so gledalci, ki so v nekem smislu prav tako razsodniki se-
danjega, to je učinkovitosti govornikovega prikaza objekta hvale (ali graje).
Vsaka zvrst, kot dalje ugotavlja Aristotel (Rh. 1358b21–1359a29), ima svoj na-
merni vzrok: s svetovalnim govorom govornik skuša pokazati, da bo dolo-
čen način delovanja poslušalcem koristil (ali jim vsaj ne bo škodil), s sod-
nim govorom stranke v postopku dokazujejo pravičnost oz. nepravičnost
dejanja, ravnanja; vzrok hvalnega govora je dokazovanje govornika, da je
51 Že antična tradicija je ponujala različice koncepta o zvrsteh govorništva, predvsem
v smislu nizanja večjega števila posameznih zvrsti, saj osnovna delitev več kot očit-
no ne more zajeti raznovrstnosti javnega diskurza oz. govorništva, ki se formira
na podlagi različnih priložnosti, ob katerih je treba/mogoče javno govoriti (prim.
Qunt. Inst. 3.4). Na tem mestu ohranjamo tradicionalno delitev, ker gre za najbolj
razširjeno različico tudi znotraj sodobne retorične teorije in ker je s svojo osnovno
shemo še vedno koristna za retorično analizo.
69
A ne gre le za prepričevalne učinke, ki jih ima govorčevo celovito vž-
ivljanje na ravni uspešnega vzbujanja čustev pri poslušalcih. Kvintilijan
zavedanje o pomenu pristnosti govorčevega občutja naveže tudi na kon-
cept moralnega govorca in v tem dejanju vidi enega od vidikov njegove
verodostojnosti:
»Zato bodimo takrat, kadar bi bili radi verodostojni, podobni tis-
tim, ki to res občutijo. Naj govor izhaja iz tistega razpoloženja, v
kakršno bi radi spravili sodnika. /…/ Preden poskusimo vplivati
na koga drugega, moramo čutiti sami.« (Inst. 6.2.27, prevod Matjaž
Babič, poudarili avtorji)
Ustreznosti porazdelitve in razmerja med racionalnimi ter čustvenimi
dokazi v posameznih delih učne ure/pedagoškega procesa se bomo ponov-
no dotaknili v razdelku o strukturi govora.
Zvrsti govora
Tradicionalna retorika najpogosteje loči tri zvrsti govora (lat. genera cau-
sarum): sodni govor (lat. genus iudicale), svetovalni govor (lat. genus deli-
berativum) in hvalni govor (lat. genus demonstrativum).51 Gre za specifič-
ne načine javnega prepričevanja, ki sodijo v širši družbeni kontekst govora,
saj izhajajo iz treh temeljnih antičnih družbenih praks: političnega odloča-
nja, sodnih postopkov in praznovanja oz. čaščenja. Aristotel (Rh. 1358a39–
1358b9) je govorniške zvrsti ločil glede na vrsto poslušalcev, ki jih govorec
naslavlja v govoru. Pri sodnem govoru so poslušalci razsodniki preteklega,
v svetovalnem (političnem) govoru presojajo o prihodnjem dejanju, v hval-
nem govoru pa so gledalci, ki so v nekem smislu prav tako razsodniki se-
danjega, to je učinkovitosti govornikovega prikaza objekta hvale (ali graje).
Vsaka zvrst, kot dalje ugotavlja Aristotel (Rh. 1358b21–1359a29), ima svoj na-
merni vzrok: s svetovalnim govorom govornik skuša pokazati, da bo dolo-
čen način delovanja poslušalcem koristil (ali jim vsaj ne bo škodil), s sod-
nim govorom stranke v postopku dokazujejo pravičnost oz. nepravičnost
dejanja, ravnanja; vzrok hvalnega govora je dokazovanje govornika, da je
51 Že antična tradicija je ponujala različice koncepta o zvrsteh govorništva, predvsem
v smislu nizanja večjega števila posameznih zvrsti, saj osnovna delitev več kot očit-
no ne more zajeti raznovrstnosti javnega diskurza oz. govorništva, ki se formira
na podlagi različnih priložnosti, ob katerih je treba/mogoče javno govoriti (prim.
Qunt. Inst. 3.4). Na tem mestu ohranjamo tradicionalno delitev, ker gre za najbolj
razširjeno različico tudi znotraj sodobne retorične teorije in ker je s svojo osnovno
shemo še vedno koristna za retorično analizo.
69
