Page 67 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 67
retorični elementi pedagoškega diskurza
(prijetnih) čustev učitelj skuša učence motivirati za lažje sprejemanje doka-
zov (pravila o nepravilnosti glagola »to go«), a pri tem njihove vsebine ne
pogojuje bodisi z nujnostjo občutenja (tj. veljavnost pravila je odvisna do
uspešnosti občutenja) bodisi z lastno avtoriteto (tj. učenci morajo občutiti
predlagano, ker je on tako rekel).
Glede na kontekst (izobraževalne ustanove) naj subjektivna prepriče-
valna postopka oz. vrsti dokazov (ethos in pathos) ne bi prevladala nad ra-
cionalno argumentacijo (logosom). V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju
v RS (1995), v kateri so predstavljene konceptualne rešitve sistema vzgoje
in izobraževanja, ki jih zahtevajo globalne družbene spremembe v RS, je v
Načelih in teoretičnih izhodiščih na več mestih poudarjena potreba po na-
vajanju na samostojno učenje ter kritično mišljenje. Kot eden izmed treh
vidikov pomembnosti spoznanj naravoslovnih, družboslovnih in humani-
stičnih ved je navedeno: »vzgoja ter oblikovanje kritične moči razsojanja
oz. odpora proti raznim oblikam manipulacije« (Bela knjiga, 1995: 17). Ob
tematiki ideologizacije šole je zapisano:
»Vednost in zmožnost racionalne presoje, pridobljeni v šoli, sta
glavna opora pri soočanju z ideološkimi, političnimi, religiozni-
mi in drugimi možnimi težnjami in pritiski.« (Prav tam, 1995: 29)
Nenazadnje pa igra navajanje na avtonomno in kritično mišljenje po-
membno vlogo tudi pri vzgoji za participacijo v demokratičnih procesih:
»Nujna predpostavka za participacijo v demokratičnih procesih
pa je tudi razvijanje kritičnega duha, osebnih odločitev in avto-
nomne presoje.« (Prav tam, 1995: 30)
Samostojno učenje in sposobnost kritične presoje v najširšem smis-
lu pomenita samostojno iskanje in kvalitativno ločevanje informacij, kar
z drugimi besedami pomeni, da vednost in presoja nista odvisni (zgolj) od
avtoritete ali od enega samega vira. Na znanje naj ne bi vplivala niti apri-
orna nepristranskost znanosti niti simpatičnost oz. nesimpatičnost posa-
meznega učitelja, ampak naj bi temeljilo na kritični presoji. Na tem mestu
kritično presojo interpretiramo kot objektivno, racionalno in ne subjektiv-
no, večinoma emocionalno presojo. V skladu z vsem tem naj bi kot konsti-
tutivni element pedagoškega diskurza nastopala pravila veljavnega argu-
mentiranja. To na eni strani pomeni izkazovati, uzaveščati in učiti veljavno
argumentirati, na drugi pa prepoznavati načine subjektivnega/moralne-
ga prepričevanja in uzaveščati razliko, kakovost in pomembnost njihovih
67
(prijetnih) čustev učitelj skuša učence motivirati za lažje sprejemanje doka-
zov (pravila o nepravilnosti glagola »to go«), a pri tem njihove vsebine ne
pogojuje bodisi z nujnostjo občutenja (tj. veljavnost pravila je odvisna do
uspešnosti občutenja) bodisi z lastno avtoriteto (tj. učenci morajo občutiti
predlagano, ker je on tako rekel).
Glede na kontekst (izobraževalne ustanove) naj subjektivna prepriče-
valna postopka oz. vrsti dokazov (ethos in pathos) ne bi prevladala nad ra-
cionalno argumentacijo (logosom). V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju
v RS (1995), v kateri so predstavljene konceptualne rešitve sistema vzgoje
in izobraževanja, ki jih zahtevajo globalne družbene spremembe v RS, je v
Načelih in teoretičnih izhodiščih na več mestih poudarjena potreba po na-
vajanju na samostojno učenje ter kritično mišljenje. Kot eden izmed treh
vidikov pomembnosti spoznanj naravoslovnih, družboslovnih in humani-
stičnih ved je navedeno: »vzgoja ter oblikovanje kritične moči razsojanja
oz. odpora proti raznim oblikam manipulacije« (Bela knjiga, 1995: 17). Ob
tematiki ideologizacije šole je zapisano:
»Vednost in zmožnost racionalne presoje, pridobljeni v šoli, sta
glavna opora pri soočanju z ideološkimi, političnimi, religiozni-
mi in drugimi možnimi težnjami in pritiski.« (Prav tam, 1995: 29)
Nenazadnje pa igra navajanje na avtonomno in kritično mišljenje po-
membno vlogo tudi pri vzgoji za participacijo v demokratičnih procesih:
»Nujna predpostavka za participacijo v demokratičnih procesih
pa je tudi razvijanje kritičnega duha, osebnih odločitev in avto-
nomne presoje.« (Prav tam, 1995: 30)
Samostojno učenje in sposobnost kritične presoje v najširšem smis-
lu pomenita samostojno iskanje in kvalitativno ločevanje informacij, kar
z drugimi besedami pomeni, da vednost in presoja nista odvisni (zgolj) od
avtoritete ali od enega samega vira. Na znanje naj ne bi vplivala niti apri-
orna nepristranskost znanosti niti simpatičnost oz. nesimpatičnost posa-
meznega učitelja, ampak naj bi temeljilo na kritični presoji. Na tem mestu
kritično presojo interpretiramo kot objektivno, racionalno in ne subjektiv-
no, večinoma emocionalno presojo. V skladu z vsem tem naj bi kot konsti-
tutivni element pedagoškega diskurza nastopala pravila veljavnega argu-
mentiranja. To na eni strani pomeni izkazovati, uzaveščati in učiti veljavno
argumentirati, na drugi pa prepoznavati načine subjektivnega/moralne-
ga prepričevanja in uzaveščati razliko, kakovost in pomembnost njihovih
67
