Page 65 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 65
retorični elementi pedagoškega diskurza
zveze z učiteljem niti z vprašanjem, kolikokrat je to treba ponoviti, temveč
je utemeljena v slovnici angleškega jezika. Temeljna naloga vsakega uspo-
sobljenega učitelja (tudi angleščine) je med drugim učencem predvsem
posredovati strokovno znanje na didaktično ustrezen način, kar vključuje
večkratno ponavljanje in podajanje ustreznih utemeljitev razlage. V gornji
izjavi (4) je govorec z retoričnega vidika svojo temeljno strokovno nalogo
zapostavil na račun domnevne tehtnosti svoje besede, in sicer v smislu jaz
kot učitelj (in implicitno še priznani strokovnjak) sem že enkrat to povedal.
Tisti del izjave, v katerega se je vpisal govorec v svoji konkretni vlogi (kot
učitelj in implicitno še kot priznani strokovnjak), čeprav v našem primeru
implicitni (»Ali nisem rekel…«), lahko z retoričnega vidika interpretiramo
kot primer uporabe etotičnega (ne pa racionalnega) dokaza in s tem prepri-
čevanja s pomočjo sklicevanja na verodostojno podobo, ki temelji zgolj na
govorčevi predobstoječi avtoriteti.
In sedaj še primer prepričevanja z neposrednim apeliranjem na čustva
občinstva, ki ga uporabi isti učitelj v okviru ponavljanja že obravnavane
učne snovi:
(5) »Kot pridni učenci gotovo veste, da je glagol 'to go' nepravilni
glagol.«
Podobno kot v primeru (4) je tudi v primeru (5) s stališča jezikoslovja
nesporno, da je glagol »to go« res nepravilen, neprimerno pa se za pedago-
ški kontekst zdi povezovanje znanja s »pridnostjo« učencev. Pustimo na tem
mestu ob strani sicer pomembna vprašanja s področja pedagogike, ki bi na
primeru tovrstnega pedagoškega govora upravičeno izpostavila problema-
tičnost učiteljeve prikrite avtoritete in njenih moralno-etičnih implikacij,
ter se omejimo zgolj na retorične vidike učiteljeve izjave. Iz nje lahko razbe-
remo, da so racionalni dokazi (»to go« je nepravilni glagol) vpeti v ubesedi-
tev, ki ima primarno patotično funkcijo. Njen nadredni del, s katerim uči-
telj neposredno nagovori učence, ima sicer implicitno strukturo navidezno
objektivne trditve (če pridnost …. potem znanje ali celo ker pridnost …. zato
znanje), ki pa vsebinsko ni sprejemljiva iz več razlogov. Nepravilni glago-
li pri pouku angleščine predstavljajo eno temeljnih znanj, so del minimal-
nih standardov, ki bi jih moral dosegati vsak (pozitivno ocenjeni) učenec
in ne le tisti, ki so »pridni« (kar koli to že lahko pomeni). Stopnja obvlado-
vanja nepravilnih glagolov nima neposredne in nujne zveze s »pridnostjo«.
Če, denimo, »pridnosti« pripišemo razširjeni pomen 'ubogljivost' ali morda
'marljivosti', bi enako lahko trdili za nasprotje: nemalokrat so lahko namreč
65
zveze z učiteljem niti z vprašanjem, kolikokrat je to treba ponoviti, temveč
je utemeljena v slovnici angleškega jezika. Temeljna naloga vsakega uspo-
sobljenega učitelja (tudi angleščine) je med drugim učencem predvsem
posredovati strokovno znanje na didaktično ustrezen način, kar vključuje
večkratno ponavljanje in podajanje ustreznih utemeljitev razlage. V gornji
izjavi (4) je govorec z retoričnega vidika svojo temeljno strokovno nalogo
zapostavil na račun domnevne tehtnosti svoje besede, in sicer v smislu jaz
kot učitelj (in implicitno še priznani strokovnjak) sem že enkrat to povedal.
Tisti del izjave, v katerega se je vpisal govorec v svoji konkretni vlogi (kot
učitelj in implicitno še kot priznani strokovnjak), čeprav v našem primeru
implicitni (»Ali nisem rekel…«), lahko z retoričnega vidika interpretiramo
kot primer uporabe etotičnega (ne pa racionalnega) dokaza in s tem prepri-
čevanja s pomočjo sklicevanja na verodostojno podobo, ki temelji zgolj na
govorčevi predobstoječi avtoriteti.
In sedaj še primer prepričevanja z neposrednim apeliranjem na čustva
občinstva, ki ga uporabi isti učitelj v okviru ponavljanja že obravnavane
učne snovi:
(5) »Kot pridni učenci gotovo veste, da je glagol 'to go' nepravilni
glagol.«
Podobno kot v primeru (4) je tudi v primeru (5) s stališča jezikoslovja
nesporno, da je glagol »to go« res nepravilen, neprimerno pa se za pedago-
ški kontekst zdi povezovanje znanja s »pridnostjo« učencev. Pustimo na tem
mestu ob strani sicer pomembna vprašanja s področja pedagogike, ki bi na
primeru tovrstnega pedagoškega govora upravičeno izpostavila problema-
tičnost učiteljeve prikrite avtoritete in njenih moralno-etičnih implikacij,
ter se omejimo zgolj na retorične vidike učiteljeve izjave. Iz nje lahko razbe-
remo, da so racionalni dokazi (»to go« je nepravilni glagol) vpeti v ubesedi-
tev, ki ima primarno patotično funkcijo. Njen nadredni del, s katerim uči-
telj neposredno nagovori učence, ima sicer implicitno strukturo navidezno
objektivne trditve (če pridnost …. potem znanje ali celo ker pridnost …. zato
znanje), ki pa vsebinsko ni sprejemljiva iz več razlogov. Nepravilni glago-
li pri pouku angleščine predstavljajo eno temeljnih znanj, so del minimal-
nih standardov, ki bi jih moral dosegati vsak (pozitivno ocenjeni) učenec
in ne le tisti, ki so »pridni« (kar koli to že lahko pomeni). Stopnja obvlado-
vanja nepravilnih glagolov nima neposredne in nujne zveze s »pridnostjo«.
Če, denimo, »pridnosti« pripišemo razširjeni pomen 'ubogljivost' ali morda
'marljivosti', bi enako lahko trdili za nasprotje: nemalokrat so lahko namreč
65
