Page 62 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 62
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
so njegovi poslušalci retorično ozaveščeni, da tovrstne strategije v samem
govornem dogodku prepoznajo in se nanje odzovejo.46 Slednje je poveza-
no zlasti z uporabo pathosa in ethosa znotraj konstrukcije argumentov (lo-
gosa), kjer naj bi se ozaveščena presoja ustreznosti in upravičenosti rabe
obeh sredstev dotikala prepoznavanja veljavnosti argumentacije in ne le ne-
posredne prepričljivosti povedanega. Argumenti, ki vključujejo etotične in
patotične elemente na mestih, kjer jih v skladu s pravili argumentacije ne bi
smeli, so namreč lahko povsem prepričljivi za dano publiko, a niso v skladu
s kriteriji veljavne argumentacije, zaradi česar obveljajo za »slabe« (šibke,
zmotne, zavajajoče) argumente. Četudi so za poslušalce iz takšnih ali dru-
gačnih razlogov morda neproblematični, so v kontekstu vsebine govora (tj.
njene utemeljenosti) takšni argumenti neustrezni, v kontekstu govorčevega
ethosa pa neverodostojni. A le če jih občinstvo prepozna kot takšne.47 Kako
naj se tega loti govorec pri Ciceronu, prikazuje tale odlomek:
»A dokazu moramo nasprotovati tako, da ovržemo njegovo uteme-
ljitev ali da prikažemo, da to, kar nasprotna stran zaključuje, ni
niti učinek danih predpostavk niti posledica, ali, če jih ne zavrne-
mo drugače, da dodamo nekaj protidokazov z večjo ali enako težo.
Tisto pa, kar je bodisi zaradi pridobivanja naklonjenosti opisano
blago bodisi zaradi navduševanja strastno, odpravimo z nasprot-
nimi čustvi, kot se s sovraštvom odpravi dobronamernost in z za-
vistjo sočutje.« (De or., 2.53.215–216, prevod Ksenja Geister, pou-
darili avtorji)
Vse tri predstavljene tehnike (»objektivno« argumentiranje in »subjek-
tivni« tehniki prepričevanja) so torej retorični postopki, ki pravzaprav de-
lujejo vedno in sočasno, vendar na različne načine in zato, glede na kon-
tekste rabe, tudi v različnih razmerjih. Na različno dinamiko delovanja
logosa, ethosa in pathosa posebej opozori tudi Kvintilijan:
»Toda ne bo vedno vse spadalo pod temo, ki jo bomo obdelovali.
V nekaterih zadevah ne bo priložnosti za čustva – ta sicer ne pri-
dejo v poštev povsod, a zato ravno tam, kamor prodrejo, učinku-
jejo toliko močneje. Najuglednejši pisci so mnenja, da je v retoriki
46 Rezultat je namreč jasen: če bodo ugotovili, da je z njimi ravnal nepošteno, govo-
rec ne bo izpolnil osnovnega namena – poslušalcev ne bo uspel prepričati o svojem
stališču. Še več, izgubil bo tudi verodostojnost, kajti znotraj njegovega ethosa ne bo
več izpolnjen kriterij poštenosti (arete).
47 Več o pravilih veljavne argumentacije pišemo v samostojnem poglavju Kriteriji vel-
javnosti argumentiranja na strani 184.
62
so njegovi poslušalci retorično ozaveščeni, da tovrstne strategije v samem
govornem dogodku prepoznajo in se nanje odzovejo.46 Slednje je poveza-
no zlasti z uporabo pathosa in ethosa znotraj konstrukcije argumentov (lo-
gosa), kjer naj bi se ozaveščena presoja ustreznosti in upravičenosti rabe
obeh sredstev dotikala prepoznavanja veljavnosti argumentacije in ne le ne-
posredne prepričljivosti povedanega. Argumenti, ki vključujejo etotične in
patotične elemente na mestih, kjer jih v skladu s pravili argumentacije ne bi
smeli, so namreč lahko povsem prepričljivi za dano publiko, a niso v skladu
s kriteriji veljavne argumentacije, zaradi česar obveljajo za »slabe« (šibke,
zmotne, zavajajoče) argumente. Četudi so za poslušalce iz takšnih ali dru-
gačnih razlogov morda neproblematični, so v kontekstu vsebine govora (tj.
njene utemeljenosti) takšni argumenti neustrezni, v kontekstu govorčevega
ethosa pa neverodostojni. A le če jih občinstvo prepozna kot takšne.47 Kako
naj se tega loti govorec pri Ciceronu, prikazuje tale odlomek:
»A dokazu moramo nasprotovati tako, da ovržemo njegovo uteme-
ljitev ali da prikažemo, da to, kar nasprotna stran zaključuje, ni
niti učinek danih predpostavk niti posledica, ali, če jih ne zavrne-
mo drugače, da dodamo nekaj protidokazov z večjo ali enako težo.
Tisto pa, kar je bodisi zaradi pridobivanja naklonjenosti opisano
blago bodisi zaradi navduševanja strastno, odpravimo z nasprot-
nimi čustvi, kot se s sovraštvom odpravi dobronamernost in z za-
vistjo sočutje.« (De or., 2.53.215–216, prevod Ksenja Geister, pou-
darili avtorji)
Vse tri predstavljene tehnike (»objektivno« argumentiranje in »subjek-
tivni« tehniki prepričevanja) so torej retorični postopki, ki pravzaprav de-
lujejo vedno in sočasno, vendar na različne načine in zato, glede na kon-
tekste rabe, tudi v različnih razmerjih. Na različno dinamiko delovanja
logosa, ethosa in pathosa posebej opozori tudi Kvintilijan:
»Toda ne bo vedno vse spadalo pod temo, ki jo bomo obdelovali.
V nekaterih zadevah ne bo priložnosti za čustva – ta sicer ne pri-
dejo v poštev povsod, a zato ravno tam, kamor prodrejo, učinku-
jejo toliko močneje. Najuglednejši pisci so mnenja, da je v retoriki
46 Rezultat je namreč jasen: če bodo ugotovili, da je z njimi ravnal nepošteno, govo-
rec ne bo izpolnil osnovnega namena – poslušalcev ne bo uspel prepričati o svojem
stališču. Še več, izgubil bo tudi verodostojnost, kajti znotraj njegovega ethosa ne bo
več izpolnjen kriterij poštenosti (arete).
47 Več o pravilih veljavne argumentacije pišemo v samostojnem poglavju Kriteriji vel-
javnosti argumentiranja na strani 184.
62
