Page 60 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 60
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
(stgr. eúnoia) ali vtis o naklonjenosti (Rh. 1378a6–19). Za celovit vtis prepri-
čljivosti pri poslušalcih mora govorec v govoru in z govorom izkazati vse
tri lastnosti hkrati. Kajti v primeru nespametnosti kljub vtisu o poštenos-
ti in prijaznosti zaradi nepoznavanja teme ali neizkušenosti ne more ustre-
zno oblikovati svojih trditev. Po drugi strani lahko demonstrira ustrezno
praktično znanje, a je njegova verodostojnost vprašljiva z vidika moralne
podobe, če z govorom daje vtis, da je neiskren. In končno, če kljub pame-
tnemu in poštenemu nagovoru v govoru ni podal najboljše rešitve za svoje
poslušalce, lahko pri slednjih izgubi verodostojnost, ker daje vtis, da ga nji-
hove koristi ne zanimajo.43 Aristotel poudarja, da je govorčev ethos v jav-
nem prepričevanju najpomembnejša strategija (Rh. 1356a14). Kajti brez us-
pešno vzpostavljenega zaupanja med govorcem in poslušalci, ki temelji na
govorčevih implicitno ali eksplicitno prikazanih lastnostih in zaradi kate-
rih je oz. postane v očeh poslušalcev vreden zaupanja (stgr. axiópistos), je
vprašljiv tudi uspeh sprejemanja njegovega stališča, četudi ga (lahko) ute-
meljuje s povsem veljavnimi argumenti.
Pathos je nekakšna druga stran ethosa in je z njim tako rekoč neločlji-
vo povezan. Je namreč skupna oznaka za vse tiste aktivnosti govorca, s ka-
terimi namerno – in mimo pravil logosa – vpliva na čustva poslušalcev oz.
na njihove strasti. Gre za aktivnosti, v katerih smo, prav kakor v argumen-
taciji, vsakodnevno (so)udeleženi in je zato še toliko pomembneje, da jih
znamo razločiti od argumentacije. Pathos je prepričevalni način neposre-
dnega vplivanja na čustvena stanja občinstva, v katerih naj bi bili najdov-
zetnejši za sprejemanje govorčevih stališč. Govorec z uporabo različnih je-
zikovnih strategij (posplošeno jih imenujemo retorične figure)44 in načina
predstavitve vsebine (verbalni in neverbalni del nastopa) izpostavlja potre-
43 Aristotel (Rh. 1365a28-29) pove tudi, da je tri dejavnike verodostojnosti mogoče
uporabiti za prikaz ne le govorčeve verodostojnosti, temveč za karakterizacijo katere
koli osebe, ki se pojavi v govoru/besedilu, bodisi kot hvalo ali grajo.
44 Tukaj nimamo v mislih ozkega literarnega oz. estetskega konteksta, ki smo ga naka-
zali v sklepnih besedah poglavja o glavnih operacijah procesa oblikovanja govora/
besedila (glej str. 20), temveč razumemo pojem retorične figure v najširšem pomenu,
to je kot načine oz. možnosti ubesedovanja (Fahnestock, 1999: 23), katerih izbor in
raba sta določena z retoričnim ciljem – prepričati. To vlogo lahko opravlja skoraj
katera koli »figura«, kot jih poznamo iz številnih katalogov. Prav tako je znotraj te-
meljne prepričevalne funkcije figur mogoče govoriti o njihovih specifičnih, denimo,
etotičnih, patotičnih učinkih ali celo o argumentativni vlogi v diskurzu (Fahnestock,
2011). Odvisno je pač od vsakokratne retorične situacije, zaradi katere se govorec
odloči, da je, denimo, ta in ta metaforična ali metonimična raba ali način ponavljan-
ja že izrečenega ali nazoren opis nečesa itd. lahko najučinkovitejši in najprepričljive-
jši za ubeseditev tega, o čemer mora govoriti pred dano publiko.
60
(stgr. eúnoia) ali vtis o naklonjenosti (Rh. 1378a6–19). Za celovit vtis prepri-
čljivosti pri poslušalcih mora govorec v govoru in z govorom izkazati vse
tri lastnosti hkrati. Kajti v primeru nespametnosti kljub vtisu o poštenos-
ti in prijaznosti zaradi nepoznavanja teme ali neizkušenosti ne more ustre-
zno oblikovati svojih trditev. Po drugi strani lahko demonstrira ustrezno
praktično znanje, a je njegova verodostojnost vprašljiva z vidika moralne
podobe, če z govorom daje vtis, da je neiskren. In končno, če kljub pame-
tnemu in poštenemu nagovoru v govoru ni podal najboljše rešitve za svoje
poslušalce, lahko pri slednjih izgubi verodostojnost, ker daje vtis, da ga nji-
hove koristi ne zanimajo.43 Aristotel poudarja, da je govorčev ethos v jav-
nem prepričevanju najpomembnejša strategija (Rh. 1356a14). Kajti brez us-
pešno vzpostavljenega zaupanja med govorcem in poslušalci, ki temelji na
govorčevih implicitno ali eksplicitno prikazanih lastnostih in zaradi kate-
rih je oz. postane v očeh poslušalcev vreden zaupanja (stgr. axiópistos), je
vprašljiv tudi uspeh sprejemanja njegovega stališča, četudi ga (lahko) ute-
meljuje s povsem veljavnimi argumenti.
Pathos je nekakšna druga stran ethosa in je z njim tako rekoč neločlji-
vo povezan. Je namreč skupna oznaka za vse tiste aktivnosti govorca, s ka-
terimi namerno – in mimo pravil logosa – vpliva na čustva poslušalcev oz.
na njihove strasti. Gre za aktivnosti, v katerih smo, prav kakor v argumen-
taciji, vsakodnevno (so)udeleženi in je zato še toliko pomembneje, da jih
znamo razločiti od argumentacije. Pathos je prepričevalni način neposre-
dnega vplivanja na čustvena stanja občinstva, v katerih naj bi bili najdov-
zetnejši za sprejemanje govorčevih stališč. Govorec z uporabo različnih je-
zikovnih strategij (posplošeno jih imenujemo retorične figure)44 in načina
predstavitve vsebine (verbalni in neverbalni del nastopa) izpostavlja potre-
43 Aristotel (Rh. 1365a28-29) pove tudi, da je tri dejavnike verodostojnosti mogoče
uporabiti za prikaz ne le govorčeve verodostojnosti, temveč za karakterizacijo katere
koli osebe, ki se pojavi v govoru/besedilu, bodisi kot hvalo ali grajo.
44 Tukaj nimamo v mislih ozkega literarnega oz. estetskega konteksta, ki smo ga naka-
zali v sklepnih besedah poglavja o glavnih operacijah procesa oblikovanja govora/
besedila (glej str. 20), temveč razumemo pojem retorične figure v najširšem pomenu,
to je kot načine oz. možnosti ubesedovanja (Fahnestock, 1999: 23), katerih izbor in
raba sta določena z retoričnim ciljem – prepričati. To vlogo lahko opravlja skoraj
katera koli »figura«, kot jih poznamo iz številnih katalogov. Prav tako je znotraj te-
meljne prepričevalne funkcije figur mogoče govoriti o njihovih specifičnih, denimo,
etotičnih, patotičnih učinkih ali celo o argumentativni vlogi v diskurzu (Fahnestock,
2011). Odvisno je pač od vsakokratne retorične situacije, zaradi katere se govorec
odloči, da je, denimo, ta in ta metaforična ali metonimična raba ali način ponavljan-
ja že izrečenega ali nazoren opis nečesa itd. lahko najučinkovitejši in najprepričljive-
jši za ubeseditev tega, o čemer mora govoriti pred dano publiko.
60
