Page 61 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 61
retorični elementi pedagoškega diskurza
bo, oblikuje željo, apelira na različna čustvena stanja, kot so npr. jeza, gnus,
navdušenje, sočutje, strah itd. Uspešnost prepričevanja s pathosom je pri-
marno odvisna od tega, kako dobro govorec pozna trenutna čustvena sta-
nja svojih poslušalcev, kako dobro zna oceniti primernost retorične situaci-
je za to, da z govorom pri poslušalcih bodisi okrepi obstoječa čustva bodisi
vzbudi nova, in kako dobro se zna vanje vživeti.45
Čeprav je samo prva vrsta prepričevanja (logos) eksplicitno označena
kot »racionalna«, to ne pomeni, da so subjektivne tehnike »neracionalne«.
V primeru argumentiranja se namreč »racionalnost« nanaša na objektiv-
nost uporabe osnovnih pravil in oblik argumentiranja, ki jim argumentira-
nje sledi, ne glede na neposredno občinstvo. V nasprotju s to objektivnostjo
pa so moralne in čustvene tehnike prepričevanja že v osnovi subjektivne,
tj. odvisne od (govorčevega dojemanja/interpretiranja) neposrednega ob-
činstva. Vendar pa se lahko o izboru in uporabi t. i. subjektivnih tehnik
prepričevanja govorec tudi povsem racionalno odloči. To je pomembno,
ker izpostavlja konstruktivistični vidik jezikovne rabe. Obe vrsti prepriče-
vanja (vse tri vrste dokazov) so racionalne strategije naslavljanja občinstva
in oblikovanja interpretacij. So funkcionalne spremenljivke (z različnimi
dejanskimi učinki), med katerimi se govorec odloča za tisto, ki je najpri-
mernejša za njegove namene, ocene občinstva in trenutno komunikacijsko/
retorično situacijo.
Velik del negativnih sodb, ki jih je (bila) deležna retorika, izhaja prav iz
okoliščine, da v javnem prepričevanju enega ključnih dejavnikov predsta-
vljajo čustva poslušalcev, na katera skušajo govorci vplivati v svojem govo-
ru. Ne glede na to, kako problematično je v resnici lahko vključevanje ču-
stev v (javno) prepričevanje, je treba priznati, da je čustveni odziv sestavni
del vsakršne interakcije, tudi kadar morda trdimo nasprotno ali se trudi-
mo, da tega ne bi počeli. Posameznikov odnos do nekega stališča, proble-
ma, dogodka vedno vključuje tako čustveno zaznavo/odziv kot razumsko
presojo. Ethos in pathos kot sredstvi prepričevanja brez dvoma lahko služita
(in sta služila) za zamegljevanje stališča, dogodkov, argumentov; primerov
iz bolj ali manj oddaljene zgodovine ni težko najti. Toda na drugi strani,
če sta ustrezno vpeta v govor, lahko pomagata razjasniti stališče, poglobi-
ta razumevanje nekega problema in celo okrepita argument. Vse je odvis-
no od tega, kako in v kakšne namene ju govorec uporablja, a tudi koliko
45 Ciceron poudarja nujnost tudi govornikovega vživljanja v čustva poslušalcev (De or.
2.45.189-190), še nekoliko natančneje idejo razdela Kvintilijan, ki opiše tudi način,
kako se vživeti v čustva, kadar jih govornik sam primarno ne čuti, in s kakšnimi
jezikovnimi strategijami si pri tem lahko pomaga (Inst. 6.2.26-36).
61
bo, oblikuje željo, apelira na različna čustvena stanja, kot so npr. jeza, gnus,
navdušenje, sočutje, strah itd. Uspešnost prepričevanja s pathosom je pri-
marno odvisna od tega, kako dobro govorec pozna trenutna čustvena sta-
nja svojih poslušalcev, kako dobro zna oceniti primernost retorične situaci-
je za to, da z govorom pri poslušalcih bodisi okrepi obstoječa čustva bodisi
vzbudi nova, in kako dobro se zna vanje vživeti.45
Čeprav je samo prva vrsta prepričevanja (logos) eksplicitno označena
kot »racionalna«, to ne pomeni, da so subjektivne tehnike »neracionalne«.
V primeru argumentiranja se namreč »racionalnost« nanaša na objektiv-
nost uporabe osnovnih pravil in oblik argumentiranja, ki jim argumentira-
nje sledi, ne glede na neposredno občinstvo. V nasprotju s to objektivnostjo
pa so moralne in čustvene tehnike prepričevanja že v osnovi subjektivne,
tj. odvisne od (govorčevega dojemanja/interpretiranja) neposrednega ob-
činstva. Vendar pa se lahko o izboru in uporabi t. i. subjektivnih tehnik
prepričevanja govorec tudi povsem racionalno odloči. To je pomembno,
ker izpostavlja konstruktivistični vidik jezikovne rabe. Obe vrsti prepriče-
vanja (vse tri vrste dokazov) so racionalne strategije naslavljanja občinstva
in oblikovanja interpretacij. So funkcionalne spremenljivke (z različnimi
dejanskimi učinki), med katerimi se govorec odloča za tisto, ki je najpri-
mernejša za njegove namene, ocene občinstva in trenutno komunikacijsko/
retorično situacijo.
Velik del negativnih sodb, ki jih je (bila) deležna retorika, izhaja prav iz
okoliščine, da v javnem prepričevanju enega ključnih dejavnikov predsta-
vljajo čustva poslušalcev, na katera skušajo govorci vplivati v svojem govo-
ru. Ne glede na to, kako problematično je v resnici lahko vključevanje ču-
stev v (javno) prepričevanje, je treba priznati, da je čustveni odziv sestavni
del vsakršne interakcije, tudi kadar morda trdimo nasprotno ali se trudi-
mo, da tega ne bi počeli. Posameznikov odnos do nekega stališča, proble-
ma, dogodka vedno vključuje tako čustveno zaznavo/odziv kot razumsko
presojo. Ethos in pathos kot sredstvi prepričevanja brez dvoma lahko služita
(in sta služila) za zamegljevanje stališča, dogodkov, argumentov; primerov
iz bolj ali manj oddaljene zgodovine ni težko najti. Toda na drugi strani,
če sta ustrezno vpeta v govor, lahko pomagata razjasniti stališče, poglobi-
ta razumevanje nekega problema in celo okrepita argument. Vse je odvis-
no od tega, kako in v kakšne namene ju govorec uporablja, a tudi koliko
45 Ciceron poudarja nujnost tudi govornikovega vživljanja v čustva poslušalcev (De or.
2.45.189-190), še nekoliko natančneje idejo razdela Kvintilijan, ki opiše tudi način,
kako se vživeti v čustva, kadar jih govornik sam primarno ne čuti, in s kakšnimi
jezikovnimi strategijami si pri tem lahko pomaga (Inst. 6.2.26-36).
61
