Page 57 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 57
retorični elementi pedagoškega diskurza
Novo snov učitelji sicer najpogosteje in najizraziteje predstavijo v osre-
dnjem delu učne ure, medtem ko učenci predstavljajo svoje razumevanje
snovi zlasti, kadar se preverja njihovo znanje (v pisni ali ustni obliki). A to
še zdaleč nista časovno in funkcionalno edina dela učne ure (ali pedagoške-
ga procesa nasploh), kjer je mogoče učinkovito uporabiti pravkar predsta-
vljene strategije (npr. stásis/constitutio, mreža vprašanj, TRON), ki omogo-
čajo razumevanje ključnih informacij in kritično presojo pomena sporočil.
Po tem krajšem ekskurzu o kritičnem mišljenju se vračamo k retoriki,
natančneje, k drugemu pomembnemu vidiku znotraj odkrivanja argumen-
tov, to je k vrstam dokazov.
Vrste dokazov – sredstva prepričevanja38
Aristotel je v Retoriki (Rh. 1355b35–1356a20) izdelal temeljni in še danes
vplivni sistem retoričnih sredstev prepričevanja. Skozi opredelitev retori-
ke kot teorije prepričevanja je namreč vpeljal tudi dihotomijo dveh temelj-
nih načinov prepričevanja oz. dokazov (stgr. písteis), ki jih lahko uporabi-
mo za to, da poslušalci sprejmejo naše stališče. Poimenoval jih je zunanja in
notranja sredstva prepričevanja (stgr. písteis átekhnoi in písteis éntekhnoi).
Temeljna razlika med njimi je v odnosu do govorniške veščine (stgr. tékh-
ne). Zunanja (»netehnična«) sredstva prepričevanja namreč obstajajo ne-
odvisno od retorike (tj. izven tekhne) in jih govorec v obstoječi obliki zgolj
uporabi v procesu prepričevanja, da z njimi podpre oz. utemelji svoje argu-
mente (npr. najrazličnejša pričevanja, pisni dokumenti in drugi neposredni
dokazi). Drugo skupino sestavljajo notranja ali »tehnična« sredstva prepri-
čevanja, ki so sestavni del govorniške veščine in jih govorec s pomočjo raz-
ličnih principov ubesedovanja vsakič na novo ustvari za dano retorično si-
tuacijo oz. govorni dogodek. Aristotel je opredelil in podrobneje razdelal
tri vrste notranjih sredstev prepričevanja: a) tista, ki so odvisna od znača-
ja govornika – ethos, b) tista, ki temeljijo na tem, da v poslušalcih vzbudijo
določena razpoloženja – pathos, in c) tista, ki temeljijo na (navideznem) do-
kazovanju v samem govoru – logos (Rh. 1355b35-1356a20). Sodobna retorična
38 Starogrški izraz pístis (pl. písteis) lahko pomeni ‘sredstvo prepričevanja’, ‘dokaz’,
‘argument’. Kvintilijan uporablja izraz probatio (‘dokaz’, ‘dokazovanje’) in kot eno
od posebnih sredstev prepričevanja navaja tudi argument (lat. argumentum, ki us-
treza Aristotelovemu entimemu). V pričujočem besedilu uporabljamo bolj ali manj
enakovredno tri izraze (sredstva prepričevanja, argumenti, dokazi) povsod tam, kjer
izhajamo neposredno iz retorične tradicije. V delih besedila, kjer je obravnavana te-
orija argumentacije, je izraz ‘argument’ uporabljen kot terminus technicus, to je zgolj
v kontekstu specifičnega načina prepričevanja – utemeljevanja/argumentiranja.
57
Novo snov učitelji sicer najpogosteje in najizraziteje predstavijo v osre-
dnjem delu učne ure, medtem ko učenci predstavljajo svoje razumevanje
snovi zlasti, kadar se preverja njihovo znanje (v pisni ali ustni obliki). A to
še zdaleč nista časovno in funkcionalno edina dela učne ure (ali pedagoške-
ga procesa nasploh), kjer je mogoče učinkovito uporabiti pravkar predsta-
vljene strategije (npr. stásis/constitutio, mreža vprašanj, TRON), ki omogo-
čajo razumevanje ključnih informacij in kritično presojo pomena sporočil.
Po tem krajšem ekskurzu o kritičnem mišljenju se vračamo k retoriki,
natančneje, k drugemu pomembnemu vidiku znotraj odkrivanja argumen-
tov, to je k vrstam dokazov.
Vrste dokazov – sredstva prepričevanja38
Aristotel je v Retoriki (Rh. 1355b35–1356a20) izdelal temeljni in še danes
vplivni sistem retoričnih sredstev prepričevanja. Skozi opredelitev retori-
ke kot teorije prepričevanja je namreč vpeljal tudi dihotomijo dveh temelj-
nih načinov prepričevanja oz. dokazov (stgr. písteis), ki jih lahko uporabi-
mo za to, da poslušalci sprejmejo naše stališče. Poimenoval jih je zunanja in
notranja sredstva prepričevanja (stgr. písteis átekhnoi in písteis éntekhnoi).
Temeljna razlika med njimi je v odnosu do govorniške veščine (stgr. tékh-
ne). Zunanja (»netehnična«) sredstva prepričevanja namreč obstajajo ne-
odvisno od retorike (tj. izven tekhne) in jih govorec v obstoječi obliki zgolj
uporabi v procesu prepričevanja, da z njimi podpre oz. utemelji svoje argu-
mente (npr. najrazličnejša pričevanja, pisni dokumenti in drugi neposredni
dokazi). Drugo skupino sestavljajo notranja ali »tehnična« sredstva prepri-
čevanja, ki so sestavni del govorniške veščine in jih govorec s pomočjo raz-
ličnih principov ubesedovanja vsakič na novo ustvari za dano retorično si-
tuacijo oz. govorni dogodek. Aristotel je opredelil in podrobneje razdelal
tri vrste notranjih sredstev prepričevanja: a) tista, ki so odvisna od znača-
ja govornika – ethos, b) tista, ki temeljijo na tem, da v poslušalcih vzbudijo
določena razpoloženja – pathos, in c) tista, ki temeljijo na (navideznem) do-
kazovanju v samem govoru – logos (Rh. 1355b35-1356a20). Sodobna retorična
38 Starogrški izraz pístis (pl. písteis) lahko pomeni ‘sredstvo prepričevanja’, ‘dokaz’,
‘argument’. Kvintilijan uporablja izraz probatio (‘dokaz’, ‘dokazovanje’) in kot eno
od posebnih sredstev prepričevanja navaja tudi argument (lat. argumentum, ki us-
treza Aristotelovemu entimemu). V pričujočem besedilu uporabljamo bolj ali manj
enakovredno tri izraze (sredstva prepričevanja, argumenti, dokazi) povsod tam, kjer
izhajamo neposredno iz retorične tradicije. V delih besedila, kjer je obravnavana te-
orija argumentacije, je izraz ‘argument’ uporabljen kot terminus technicus, to je zgolj
v kontekstu specifičnega načina prepričevanja – utemeljevanja/argumentiranja.
57
