Page 59 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 59
retorični elementi pedagoškega diskurza
V drugem primeru govorimo o subjektivnih tehnikah prepričevanja.
Dokaze, s katerimi želimo ganiti, že v osnovi izbiramo glede na poslušalce
oz. njihova (domnevna) duševna stanja. Ethos so dokazi oz. prepričevalni
načini, s katerimi govorec prikazuje in oblikuje svoje lastne značajske pote-
ze ter skuša ustvariti vtis verodostojnosti, zaradi katerega bi občinstvo lažje
in hitreje sprejelo njegova stališča ter argumente. Ethos je torej samopodo-
ba, kot jo kažemo poslušalcem, ne (nujno) naša prava (samo)podoba, tem-
več podoba, ki je skladna z vsebino našega govora in za katero želimo, da
jo poslušalci vidijo. Gre za konstruirano, umetno podobo, ki z našo »pra-
vo« oz. »zasebno« podobo pogosto nima kaj dosti opraviti, temveč je prila-
gojena cilju, ki ga želimo doseči, in poslušalstvu, od katerega je doseg cilja
odvisen. Kar z drugimi besedami povedano pomeni, da bi se – teoretično
in ob pogoju, da cilj ostane enak – različnim poslušalstvom lahko (samo)
predstavljali povsem različno, z namenom, da bi dosegli oz. prepričali o že-
lenem cilju. Znotraj konstrukcije govorčeve podobe lahko govorimo o dveh
(pod)vrstah retoričnega ethosa, ki glede na retorično situacijo v govoru lah-
ko različno izstopata.42 Pri ustvarjanju vtisa verodostojnosti je namreč zelo
pomembno, ali poslušalci govorca predhodno poznajo. Ethos, ki temelji na
takšni predhodno znani govorčevi podobi (tj. njegovem slovesu, moral-
nem in/ali strokovnem ugledu oz. avtoriteti), imenujemo tudi predobstoje-
či ethos. Gre za (bolj ali manj splošno znano) védenje o govorcu izven dane
retorične situacije, ki mu lahko zagotovi potrebno verodostojnost za izre-
čeno. Govorec se lahko nanjo eksplicitno skliče ali zgolj implicitno nakaže
pomembnost lastne avtoritete za resničnost, veljavnost, sprejemljivost vse-
bine/teme govora. Druga vrsta prepričevanja s pomočjo ethosa je v govo-
ru neposredno konstruirana govorčeva verodostojna podoba ali ustvarje-
ni ethos. Govorec jo lahko, glede na retorično situacijo, vsakič na novo in
drugače zasnuje, s čimer pri poslušalcih ustvari pogoje za večjo sprejemlji-
vost svojih argumentov. Aristotel (Rh. 1356a5–9) je povezavo med ustvarja-
njem vtisa govorčeve verodostojnosti in učinkovitim prepričevanjem videl
v posebnostih medčloveških odnosov, kadar gre za to, komu bolj zaupamo.
Opredelil je tri glavne dejavnike, zaradi katerih, kot pravi, govorcu verja-
memo celo brez dokazov: praktična modrost ali vtis o bistrosti, pametno-
sti (stgr. phrónesis), vrlost (stgr. areté) ali vtis o poštenosti ter dobrohotnost
42 Razmejitev znotraj govorčeve podobe izhaja iz antične retorične tradicije o moralni
in ustvarjeni govorčevi podobi. Moralni (predobstoječi) ethos v ospredje postavljajo
zlasti Platon in Izokrat, kasneje tudi Kvintilijan, medtem ko je ustvarjeni ethos znan
zlasti kot Aristotelov koncept, a se v antični retorični tradiciji prav tako najde v
nekoliko drugačni obliki. Prim. tudi op. 43 in 67.
59
V drugem primeru govorimo o subjektivnih tehnikah prepričevanja.
Dokaze, s katerimi želimo ganiti, že v osnovi izbiramo glede na poslušalce
oz. njihova (domnevna) duševna stanja. Ethos so dokazi oz. prepričevalni
načini, s katerimi govorec prikazuje in oblikuje svoje lastne značajske pote-
ze ter skuša ustvariti vtis verodostojnosti, zaradi katerega bi občinstvo lažje
in hitreje sprejelo njegova stališča ter argumente. Ethos je torej samopodo-
ba, kot jo kažemo poslušalcem, ne (nujno) naša prava (samo)podoba, tem-
več podoba, ki je skladna z vsebino našega govora in za katero želimo, da
jo poslušalci vidijo. Gre za konstruirano, umetno podobo, ki z našo »pra-
vo« oz. »zasebno« podobo pogosto nima kaj dosti opraviti, temveč je prila-
gojena cilju, ki ga želimo doseči, in poslušalstvu, od katerega je doseg cilja
odvisen. Kar z drugimi besedami povedano pomeni, da bi se – teoretično
in ob pogoju, da cilj ostane enak – različnim poslušalstvom lahko (samo)
predstavljali povsem različno, z namenom, da bi dosegli oz. prepričali o že-
lenem cilju. Znotraj konstrukcije govorčeve podobe lahko govorimo o dveh
(pod)vrstah retoričnega ethosa, ki glede na retorično situacijo v govoru lah-
ko različno izstopata.42 Pri ustvarjanju vtisa verodostojnosti je namreč zelo
pomembno, ali poslušalci govorca predhodno poznajo. Ethos, ki temelji na
takšni predhodno znani govorčevi podobi (tj. njegovem slovesu, moral-
nem in/ali strokovnem ugledu oz. avtoriteti), imenujemo tudi predobstoje-
či ethos. Gre za (bolj ali manj splošno znano) védenje o govorcu izven dane
retorične situacije, ki mu lahko zagotovi potrebno verodostojnost za izre-
čeno. Govorec se lahko nanjo eksplicitno skliče ali zgolj implicitno nakaže
pomembnost lastne avtoritete za resničnost, veljavnost, sprejemljivost vse-
bine/teme govora. Druga vrsta prepričevanja s pomočjo ethosa je v govo-
ru neposredno konstruirana govorčeva verodostojna podoba ali ustvarje-
ni ethos. Govorec jo lahko, glede na retorično situacijo, vsakič na novo in
drugače zasnuje, s čimer pri poslušalcih ustvari pogoje za večjo sprejemlji-
vost svojih argumentov. Aristotel (Rh. 1356a5–9) je povezavo med ustvarja-
njem vtisa govorčeve verodostojnosti in učinkovitim prepričevanjem videl
v posebnostih medčloveških odnosov, kadar gre za to, komu bolj zaupamo.
Opredelil je tri glavne dejavnike, zaradi katerih, kot pravi, govorcu verja-
memo celo brez dokazov: praktična modrost ali vtis o bistrosti, pametno-
sti (stgr. phrónesis), vrlost (stgr. areté) ali vtis o poštenosti ter dobrohotnost
42 Razmejitev znotraj govorčeve podobe izhaja iz antične retorične tradicije o moralni
in ustvarjeni govorčevi podobi. Moralni (predobstoječi) ethos v ospredje postavljajo
zlasti Platon in Izokrat, kasneje tudi Kvintilijan, medtem ko je ustvarjeni ethos znan
zlasti kot Aristotelov koncept, a se v antični retorični tradiciji prav tako najde v
nekoliko drugačni obliki. Prim. tudi op. 43 in 67.
59
