Page 58 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 58
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
teorija temelji na Aristotelovi konceptualizaciji sredstev prepričevanja, a na
podlagi narave uporabljenih dokazov v najširšem smislu loči dve vrsti prep-
ričevanja, ki bi ju lahko opisali kot razumsko (logos) in na čustvih temelje-
če prepričevanje (ethos in pathos).39 A pri tem je treba takoj opozoriti, da so
tovrstne delitve umetne in da v govoru oz. komunikacijski situaciji nikoli
ne moremo govoriti o rabi zgolj enega ali drugega načina, temveč o različ-
nih (tj. »razumskih« in »čustvenih«) strategijah prepričevanja kot jezikov-
nih izbirah, ki v posameznem diskurzu glede na retorično situacijo bolj ali
manj izstopajo.
Znotraj retorike ločimo torej dokaze oz. strategije, s katerimi želimo
prepričati s pomočjo logiškega oz. psevdologiškega aparata, in dokaze, s
katerimi želimo primarno ganiti. V prvem primeru govorimo o razum-
skih tehnikah prepričevanja (logos), ki temeljijo na verjetnosti.40 Povedano
še drugače, gre za argumentacijo oz. pravila in oblike veljavnega argumen-
tiranja. Osnovna pravila in postopki argumentiranja so neodvisni od go-
vorca in publike (tj. dokazi naj delujejo s svojo lastno močjo), zato pri logo-
su govorimo tudi o »objektivni metodi dokazovanja«. Ker gre za temeljni in
hkrati v obstoječem šolskem sistemu (in družbenem življenju nasploh) raz-
meroma zanemarjen del oblikovanja govora/teksta, logos oz. argumentaci-
jo obravnavamo v ločenem poglavju.41
39 Aristotelova konceptualizacija principov ali strategij prepričevanja odraža tudi
njegovo pojmovanje prepričevanja kot govornega (komunikacijskega) dogodka, ki
ga določajo njegovi temeljni sestavni deli: govorec, poslušalci in govor. Terminologija
za notranja sredstva prepričevanja (stgr. éthos, páthos, lógos) ni Aristotelov izum,
ampak se je izooblikovala šele kasneje v helenizmu in rimski antiki. Helenistična
retorična tradicija je aristotelska sredstva prepričevanja le delno prevzela v koncept
govorčevih opravil in je bolj poudarjala dihotomijo med »razumom/argumentaci-
jo« in »čustvi/neargumentacijo«. Ciceron in Kvintilijan kot neposredna dediča te
tradicije sta ethos, logos in pathos zato pojmovala nekoliko drugače kot Aristotel.
Prvi (De or. 2.27.114-116) jih naveže na tri govornikove naloge in govorniški slog:
strategije logosa govorcu pomagajo dokazovati, s strategijami ethosa si pridobi nak-
lonjenost poslušalcev, s pathosom vzbuja njihova čustva (glej tudi op. 17). Podobno o
piše tudi Kvintilijan (Inst. 5. in 6. knjiga), ki v kontekstu prepričevanja temeljno raz-
likuje med dokazovanjem (lat. probatio) in vzbujanjem čustev (lat. affectus movere).
Dokazovanje ustreza logosu, medtem ko ethos in pathos pojmuje kot dve različni sto-
pnji čustev: ethos zaznamuje govornikova blaga, umirjena čustva, pathos pa silovita
čustva (Inst. 6.2.8-11).
40 Naravo logosa oz. dokazovanja Kvintilijan opiše kot »postopek, pri katerem s po-
močjo tistega, kar je gotovo, naredimo za verjetno tisto, kar je negotovo« (Inst.
5.10.8, prevod Matjaž Babič).
41 Glejte poglavje Vrste dokazov – sredstva prepričevanja na strani 33.
58
teorija temelji na Aristotelovi konceptualizaciji sredstev prepričevanja, a na
podlagi narave uporabljenih dokazov v najširšem smislu loči dve vrsti prep-
ričevanja, ki bi ju lahko opisali kot razumsko (logos) in na čustvih temelje-
če prepričevanje (ethos in pathos).39 A pri tem je treba takoj opozoriti, da so
tovrstne delitve umetne in da v govoru oz. komunikacijski situaciji nikoli
ne moremo govoriti o rabi zgolj enega ali drugega načina, temveč o različ-
nih (tj. »razumskih« in »čustvenih«) strategijah prepričevanja kot jezikov-
nih izbirah, ki v posameznem diskurzu glede na retorično situacijo bolj ali
manj izstopajo.
Znotraj retorike ločimo torej dokaze oz. strategije, s katerimi želimo
prepričati s pomočjo logiškega oz. psevdologiškega aparata, in dokaze, s
katerimi želimo primarno ganiti. V prvem primeru govorimo o razum-
skih tehnikah prepričevanja (logos), ki temeljijo na verjetnosti.40 Povedano
še drugače, gre za argumentacijo oz. pravila in oblike veljavnega argumen-
tiranja. Osnovna pravila in postopki argumentiranja so neodvisni od go-
vorca in publike (tj. dokazi naj delujejo s svojo lastno močjo), zato pri logo-
su govorimo tudi o »objektivni metodi dokazovanja«. Ker gre za temeljni in
hkrati v obstoječem šolskem sistemu (in družbenem življenju nasploh) raz-
meroma zanemarjen del oblikovanja govora/teksta, logos oz. argumentaci-
jo obravnavamo v ločenem poglavju.41
39 Aristotelova konceptualizacija principov ali strategij prepričevanja odraža tudi
njegovo pojmovanje prepričevanja kot govornega (komunikacijskega) dogodka, ki
ga določajo njegovi temeljni sestavni deli: govorec, poslušalci in govor. Terminologija
za notranja sredstva prepričevanja (stgr. éthos, páthos, lógos) ni Aristotelov izum,
ampak se je izooblikovala šele kasneje v helenizmu in rimski antiki. Helenistična
retorična tradicija je aristotelska sredstva prepričevanja le delno prevzela v koncept
govorčevih opravil in je bolj poudarjala dihotomijo med »razumom/argumentaci-
jo« in »čustvi/neargumentacijo«. Ciceron in Kvintilijan kot neposredna dediča te
tradicije sta ethos, logos in pathos zato pojmovala nekoliko drugače kot Aristotel.
Prvi (De or. 2.27.114-116) jih naveže na tri govornikove naloge in govorniški slog:
strategije logosa govorcu pomagajo dokazovati, s strategijami ethosa si pridobi nak-
lonjenost poslušalcev, s pathosom vzbuja njihova čustva (glej tudi op. 17). Podobno o
piše tudi Kvintilijan (Inst. 5. in 6. knjiga), ki v kontekstu prepričevanja temeljno raz-
likuje med dokazovanjem (lat. probatio) in vzbujanjem čustev (lat. affectus movere).
Dokazovanje ustreza logosu, medtem ko ethos in pathos pojmuje kot dve različni sto-
pnji čustev: ethos zaznamuje govornikova blaga, umirjena čustva, pathos pa silovita
čustva (Inst. 6.2.8-11).
40 Naravo logosa oz. dokazovanja Kvintilijan opiše kot »postopek, pri katerem s po-
močjo tistega, kar je gotovo, naredimo za verjetno tisto, kar je negotovo« (Inst.
5.10.8, prevod Matjaž Babič).
41 Glejte poglavje Vrste dokazov – sredstva prepričevanja na strani 33.
58
