Page 34 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 34
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
jezika«, da bodo na poslušalce naredili čim močnejši vtis oz. da si jih bodo
čim bolj zapomnili. Antični teoretiki so govorili o vrlinah govora (lat. vir-
tutes dicendi) in jih razvrščali v pet temeljnih načel, ki jih je moral govorec
upoštevati v procesu ustrezne »slogovne predelave«: jezikovno pravilnost
(lat. latinitas/urbanitas), jasnost (lat. perspicuitas), primernost (lat. aptum),
ukrasnost (lat. ornatus) in jedrnatost (lat. brevitas). Zlasti rimska retorična
tradicija je pod vplivom helenističnih retorskih šol glede na namen javne-
ga govora izoblikovala tudi koncept vrst/ravni sloga (lat. genera elocutionis),
ki so ga delili na tri kategorije: nizki (lat. genus humile), srednji (lat. genus
medium) in visoki slog (lat. genus grande). Vsako od ravni sloga je odliko-
val izbran niz vrlin, ki so kot značilne prvine predstavljale specifičen način
ubesedovanja.13
Toda vrnimo se na kratko k najprej omenjenim vrlinam. Ali govor
ustreza normam zbornega jezika? Kako se izogniti dvoumju in možnim
protislovjem, v katera lahko zaidemo v govoru? Katere elemente govorni-
škega okrasa in koliko je primerno vplesti v govor, da bo ustrezal okoliš-
činam, v katerih govorimo? Ali je primerneje govoriti v preprostem, manj
zaznamovanem slogu ali lahko poslušalce/bralce nagovorimo in jim preds-
tavimo svoje argumente na slovesnejši, morda celo literariziran, pesniški
način? To je le nekaj temeljnih vprašanj, ki povzemajo bistvo vrlin govora
in so primarni del prebeseditve argumentov (lat. elocutio) – tretje govorni-
kove naloge. V zvezi z njo je v antiki veljalo, da je govor brez upoštevanja
pravil dobrega ubesedovanja tako učinkovit kot meč, ki je trajno spravljen
v nožnici (Quint., Inst. 8.Pr.15). Od pozne antike pa je zaradi družbenih
sprememb, ki so vodile v zmanjševanje vloge javnega govora kot temelj-
nega orodja za družbeno udejstvovanje, »umetnost ubesedovanja« sploh
postala temeljna prvina retorike oz. sinonim zanjo. Posledično se retori-
ka v nekaterih okoljih (tudi slovenskem) še danes otepa oznake, da je zgolj
13 Ciceron (De or. 2.27.115, 2.29.128, 3.52.199; Or. 21.69) je vrste sloga navezal na tri
govornikove dolžnosti (poučevati/dokazovati, zabavati, ganiti – lat. docere/probare,
conciliare/delectare, movere/flectere) in na govorčev izbor prevladujočega sredstva
prepričevanja (stgr. lógos, éthos in páthos), ki je ustrezalo določenemu retoričnemu
namenu. Nizki slog (lat. genus humile) je bil namenjen poučevanju (danes bi rek-
li informiranju) poslušalcev, katerega prevladujoča prepričevalna strategija naj bi
se kazala skozi poudarjeno rabo argumentov (logos) in v obliki jasnih, jedrnatih ter
skorajda »neokrašenih« povedi. Njegovo popolno nasprotje predstavlja visoki slog
(lat. genus grande), s katerim govorec poslušalce gane tako, da uporabi bogato besed-
no okrasje in prepričevalna sredstva za vzbujanje čustev (pathos). Srednji slog (lat.
genus medium) predstavlja sredino med obema ekstremoma in je namenjen razve-
seljevanju poslušalcev. Govorec uporablja zmeren nabor okrasja in prepričevalna
sredstva, s katerimi poudarjeno izrisuje lastno verodostojno podobo (ethos).
34
jezika«, da bodo na poslušalce naredili čim močnejši vtis oz. da si jih bodo
čim bolj zapomnili. Antični teoretiki so govorili o vrlinah govora (lat. vir-
tutes dicendi) in jih razvrščali v pet temeljnih načel, ki jih je moral govorec
upoštevati v procesu ustrezne »slogovne predelave«: jezikovno pravilnost
(lat. latinitas/urbanitas), jasnost (lat. perspicuitas), primernost (lat. aptum),
ukrasnost (lat. ornatus) in jedrnatost (lat. brevitas). Zlasti rimska retorična
tradicija je pod vplivom helenističnih retorskih šol glede na namen javne-
ga govora izoblikovala tudi koncept vrst/ravni sloga (lat. genera elocutionis),
ki so ga delili na tri kategorije: nizki (lat. genus humile), srednji (lat. genus
medium) in visoki slog (lat. genus grande). Vsako od ravni sloga je odliko-
val izbran niz vrlin, ki so kot značilne prvine predstavljale specifičen način
ubesedovanja.13
Toda vrnimo se na kratko k najprej omenjenim vrlinam. Ali govor
ustreza normam zbornega jezika? Kako se izogniti dvoumju in možnim
protislovjem, v katera lahko zaidemo v govoru? Katere elemente govorni-
škega okrasa in koliko je primerno vplesti v govor, da bo ustrezal okoliš-
činam, v katerih govorimo? Ali je primerneje govoriti v preprostem, manj
zaznamovanem slogu ali lahko poslušalce/bralce nagovorimo in jim preds-
tavimo svoje argumente na slovesnejši, morda celo literariziran, pesniški
način? To je le nekaj temeljnih vprašanj, ki povzemajo bistvo vrlin govora
in so primarni del prebeseditve argumentov (lat. elocutio) – tretje govorni-
kove naloge. V zvezi z njo je v antiki veljalo, da je govor brez upoštevanja
pravil dobrega ubesedovanja tako učinkovit kot meč, ki je trajno spravljen
v nožnici (Quint., Inst. 8.Pr.15). Od pozne antike pa je zaradi družbenih
sprememb, ki so vodile v zmanjševanje vloge javnega govora kot temelj-
nega orodja za družbeno udejstvovanje, »umetnost ubesedovanja« sploh
postala temeljna prvina retorike oz. sinonim zanjo. Posledično se retori-
ka v nekaterih okoljih (tudi slovenskem) še danes otepa oznake, da je zgolj
13 Ciceron (De or. 2.27.115, 2.29.128, 3.52.199; Or. 21.69) je vrste sloga navezal na tri
govornikove dolžnosti (poučevati/dokazovati, zabavati, ganiti – lat. docere/probare,
conciliare/delectare, movere/flectere) in na govorčev izbor prevladujočega sredstva
prepričevanja (stgr. lógos, éthos in páthos), ki je ustrezalo določenemu retoričnemu
namenu. Nizki slog (lat. genus humile) je bil namenjen poučevanju (danes bi rek-
li informiranju) poslušalcev, katerega prevladujoča prepričevalna strategija naj bi
se kazala skozi poudarjeno rabo argumentov (logos) in v obliki jasnih, jedrnatih ter
skorajda »neokrašenih« povedi. Njegovo popolno nasprotje predstavlja visoki slog
(lat. genus grande), s katerim govorec poslušalce gane tako, da uporabi bogato besed-
no okrasje in prepričevalna sredstva za vzbujanje čustev (pathos). Srednji slog (lat.
genus medium) predstavlja sredino med obema ekstremoma in je namenjen razve-
seljevanju poslušalcev. Govorec uporablja zmeren nabor okrasja in prepričevalna
sredstva, s katerimi poudarjeno izrisuje lastno verodostojno podobo (ethos).
34
